GRAJSKA KAPELA

BARBARA JURšA

V romanski grajski kapeli
kjer knjiga živi
in se giblje z zaplatami vetra v sebi
da odpira oči
mladičem davnine
kjer Sonce prekrije trudno grizljanje časa
tam, v pozabljenosti zrak uspeva
v svojih popolnostih

samota objema telesa obema
zeleno vztrepetava skozi okna
nad zbirališčem pepela
živi samota modro
kot lutnja v živi vodi rok
kjer je kamen potopil vse
kar se je cimilo
v skrbno izrečenih besedah
vse kot bi odnesel ta topli veter
topli da mu moraš zaupati
in je vrt tišine zarasel meje človeških rok

razmetano najino čelo
najine roke razgrabljene
kar je v njih drselo
je zdaj izglajeno
sva perut odpihnjenega goloba

in plujeva v hrastu zemlje
po stari reki v tempelj
objeta v tem prostoru
skrušenim vase
z izgubljenimi očmi
zaupana stoletjem.