10

TADEJA ROZMAN

Spomini kujejo trdnjave, mostove neskončne čez reko solza, žeblji prebadajo kosti in rokave, že rja napada žebelj srca. Kje je, tisti sladek okus, prijetna bolečina, vznemirjenost duha, kje so sanje, kjer se življenje prijetno mi smehlja? Pogrešam, je to dovolj... Ljubim, ni to premalo... Upam, da, to bo ostalo... Ker angeli zdaj plešejo hudičev ples, in eboran je vse, prihaja ogenj iz nebes in Ą je. Ostre sekire padajo name, me morje utaplja in sonce slepi, zdaj zame začetek je večne noči. Prisiljena dušo prodam, in demonom, zdaj večni mir jim obljubim, a veš kaj? Jaz te ljubim...