ANDREJ BERGAUER
NEKAJ VEč KOT TISOč IN EN DAN
Velikokrat se mi je že primerilo, da me je površno sklepanje pripeljalo na misel, da čas merimo z urami in koledarji. Vzel sem
kalkulator in pričel seštevati sekunde, minute in ure. Nakopičil sem nekaj številk, jih nekaj časa svojeglavo premetaval in potem odločno
dvakrat podčrtal rezultat. Prebral sem številko, se ozrl na uro in začuden ugotovil, da že eno uro zaprepadeno občudujem številko 2102400.
Kaj pomeni ta številka? Vzel sem svinčnik in previdno zamenjeval merske enote. 2102400 metrov je bistveno več kot pol maratona, 2102400
sekund je pošastno več kot teden dni, 2102400 špagetov pa je presneto več kot bi mogel pojesti za eno kosilo. Tedaj sem se zavedel, da časa
ne merimo s kazalci in papirnatimi številkami, merimo ga s spomini.
Po tem spoznanju se mi zdi čudaško zapisati, da sem II. gimnazijo obiskoval štiri leta. Nekakšen subjektiven občutek mi pravi, da je
vse skupaj minilo v tednu ali dveh, ko pa v tišini večera urejam spomine, se mi zazdi, da je moralo trajati vsaj stoletje. Toliko besed je
potrkalo na bobniče, toliko črnila je prelilo nalivno pero in nešteto preobrazb me je spremenilo iz otroka, ki si vsak večer pripravi šolsko
torbo, da ne bi zjutraj pozabil doma kakega zvezka, ko bo potrebno uloviti jutranji avtobus, v človeka, ki takih problemov nima več, ker ima
šoferski izpit in akta mapo.
Zdi se, da vsaka preobrazba s prednostmi prinese preobraženemu tudi slabosti. Pozna pomlad leta 1997 mi je tako v divjem crescendu
zaplesala pred očmi, kajti matura je bila že blizu, stranice knjig pa se niso hotele umazati do te mere, da bi se počutil popolnoma varnega.
Čas priprav na maturo je bil kot strastna ljubezen; kratek, vendar ognjevit, s čisto prometno-varnostnega stališča pa celo zelo nevaren, saj
sem, obložen z Mendlovimi zakoni dednosti in pravili o seštevanju matrik, v kakšnem križišču popolnoma pozabil na dosti trivialnejše pravilo
desnega. Moje gimnazijsko vesolje se je končalo nekaj dni kasneje s piko na izpitni poli iz nemškega jezika. Tako sem potem sedel na
stopnicah, ki vodijo od "avtobusa" mimo zbornice do stranskega izhoda iz šole, ob meni sta bila še prijatelja Aleš in Uroš. Na zmečkan
preostanek vijoličastega papirja smo v postkataklizmični tišini zapisali še zadnjo gimnazijsko pesem. Nastala ni načrtno, za seboj pa je
pustila neologizem, za katerega se mi zdi, da najlepše opiše zadnje gimnazijske dni: "Moj zadnji hojtzutage".
Nekaj manj kot dobri dve leti pred tem je bila matura samo rahlo neprijetna misel. Šola je bila še zmeraj ista kakor pa pred dvema
letoma, pa vendar sem imel občutek, da se vse pričenja znova. Pogosteje sem pričel uporabljati stransko stopnišče, za katerega sem do tedaj
komajda vedel, da obstaja, in je bilo nekako rezervirano za dijake mednarodne mature in igralce English Student Theatra. Najlepše pa je
bilo, da sem bil do uporabe tega stopnišča upravičen, kajti tega leta sem postal oboje: igralec EST in novopečeni dijak mednarodne mature.
Bil sem primerno indoktriniran, "ker če ti pa uspe priti na mednarodno maturo, potem pa si že dasa", in me prav nič ni motilo, da bo odslej
večina pouka v angleščini, da ne poznam skoraj nobenega od "somednarodnjakov", da lahko na prste ene roke preštejem profesorje, ki jih
poznam iz prejšnjih let, da je kup knjig, ki ga bom odnesel iz knjižnice, tako velik in težak kot običajna oprema dvanajstčlanske
ekspedicije na severni tečaj, in da prof. Senica deli neke listke, na katerih piše dead-line in extended essay, ki ga je potrebno pričeti
pripravljati čimprej, da ne bo potem zmanjkalo časa, in seveda zraven še pristavi, da matura ni tako daleč, kot se zdi na prvi pogled.
Zgodila se mi je prva ura psihologije. Prof. Dogša je pričela razlagati v tekoči ameriški angleščini, meni pa nikakor ni uspelo dovolj
urno brskati po slovarčku. Potem ko je minila uvodna panika, sem se mirno sprijaznil z dejstvom, da s prehodom v program mednarodne mature
še zdaleč nisem na cilju in da bo potrebno še veliko delati.
Počasi se je ozračje sprostilo, šestnajst novih obrazov je postajalo vedno bolj domačih. Stopnic do vhoda v šolo nisem nikoli preštel, pa
vendar sem natanko vedel, katera je zadnja, čeprav sem čez parkirišče tekel kar miže. Pognal sem se skozi vhod in opazil, da je Sutličeva
fotokopirnica še prazna. Nič hudega, ga bom že pozneje pozdravil, ko se bom vračal od tete s predimenzioniranim sendvičem v roki. Zgodnja
ura je ponavadi pomenila, da bom najprej pozdravil kavomat in se šele potem vzpel mimo oglasne deske v drugo nadstopje, potem pa levo in
naravnost mimo vhoda v amfiteater skozi še ena vrata do "avtobusa". V zgodnjem zimskem jutru sem ponavadi pustil luči kar ugasnjene in če ni
bilo še nikogar, sem užival v počasnem prebujanju dneva, dokler me ni iz sna vrgel prvi izmed sošolcev. Kmalu se nas je zbralo dovolj, da
smo skupaj opazili, da je zunaj pravzaprav sneg in da bi se prav prilegla ena runda kepanja. Ko je razred preletela prva kepa, narejena iz
snega, ki se je nabral na okenskih policah, je trajalo le nekaj trenutkov, da so bile mize prevrnjene in zložene v zelo uporabne barikade,
za katere si se lahko skril, če si zaslutil, da te utegne zadeti baraža kep iz nasprotnega tabora. Odprli smo vsa okna in razred v zelo
kratkem času spremenili iz miroljubnega "avtobusa" v bojno polje, po katerem so švigali sneženi šrapneli. Bitka je bila zelo neodločena,
dokler ni skozi vrata stopil nič hudega sluteči deus-ex-machina v podobi prof. Sajko, najprej zaprepadeno obstal zaradi skorajda
nadrealističnega dogajanja, nato pa odločno zaključil bitko z besedami: "Imate pet minut, da pospravite razred, potem pa začnemo s
slovenščino!"
Vse pa le ni bila samo zabava. Treba je bilo pisati tudi eseje, pri slovenščini pa tudi pri TOK. Takrat so bili eseji predvsem nadloga,
sedaj pa so ti presneti eseji morda prav tisto, kar najbolj pogrešam. Pri profesorici Wozniak in profesorju Rudlu smo se pogovarjali o
marsičem, debate so bile krvave in medklic sošolca: "To ni to," je kar nekako ponarodel. Slovenščina in književnost pri profesorici Sajko pa
je bil eden izmed tistih predmetov, kjer smo se sicer učili o književnosti, brali smo knjige in pisali eseje s popolnoma literarnimi temami,
pa vendar se mi zdi, da je profesorica z nami počela še nekaj drugega, kar pa nam je modro zamolčala. Prisilila nas je, da smo začeli
uporabljati svobodo, ki smo jo dobili takrat, ko smo si pričeli sami izbirati naslove esejev. Ko sedaj prisluhnem šepetu misli iz tistega
časa in prebiram besede starih esejev, brez sence dvoma ugotavljam, da smo takrat krepko prestopali meje svojih zmožnosti. Tiste dni sem
razmišljal o takšnih rečeh in na takšen način, kakor sicer ne bi nikoli. Krivično bi bilo trditi, da sta temu botrovala le dva predmeta,
kajti ideje sem črpal od vsepovsod: od biologije pri prof. Devetak, kemije pri prof. Pahorju, psihologije pri prof. Dogši, angleščine pri
prof. Pečniku, nemščine pri prof. Heinrich ter od matematike pri prof. Pečanac in prof. Reisman. Vse skupaj se je zlilo v takšno mešanico
časa in prostora, ki mi je omogočila, da sem spustil korenine med te zidove in brez strahu pustil mislim prosto pot.
Dve leti pred tem si niti v nadrznejših sanjah ne bi upal predstavljati, da bom kdaj udeleženec splošnega kepanja v razredu, v katerega
bo čez nekaj hipov stopila prof. Sajko. Bil sem gimnazijski bruc, in kot vsak pravi bruc sem se seveda bal profesorjev, pa ne zato, ker bi
imel kak dober razlog, marveč kar tako, za vsak slučaj. Antični svet, ki se nam je razgrinjal pred očmi pri pouku, je na vsakem izmed nas
pustil svoj pečat. Eni so padali v obup, ko so se poglabljali v matematično pošastnost negativnih letnic in semantične perverzije
Sovretovega prevoda Iliade, druge med nami pa je popolnoma obnorel prof. Kalin, ko je govoril o politični ureditvi atenske, še bolj pa
špartanske polis. Ko se je k temu pridružila še prof. Sajko in nam omenila Platona z njegovo Državo, se je pač zgodilo, kar se je moralo
zgoditi.
Na tajnih in demokratičnih volitvah sem bil izvoljen na funkcijo višjega senatorja in po razrednem statutu mi je pripadel naziv
vaša ekscelenca, kar pa nikakor ni bilo v skladu z vlogo enega izmed hipijev, ki mi je bila dodeljena pri EST. Moja ekscelenca se je tako v
družbi ostalih hipijev v muziklu It’s show time valjala po odru in se pretvarjala da "rola" in "poha" do nezavesti. Ne vem, če je moja
politična kariera prišla na uho režiserju predstave prof. Pečniku, vendar sem kaj kmalu napredoval do vloge Putifarja in kasneje, v muzikalu
Aladdin, do vloge Sultana. Čudežne leteče preproge, kakor jo je bilo moč videti v istoimenskem animiranem filmu, naša predstava žal ni
premogla, smo pa imeli več kot odličen nadomestek - čudežen leteči skateboard. Šef tehnične ekipe, Zvonko Babič - Kurbus, s partizanskim
imenom Šefe, natančno ve, kako je bilo s tem skateboardom, za vse ostale pa naj pojasnim, da sem kot otrok ves svoj prosti čas preživel za
računalnikom in temu primerna so bila tudi (in so še) vsa moja skaterska znanja. Peljati se na tej deski s kolesi sploh ni nobena umetnost,
peljati se hitro, tudi to ni predstavljalo večje ovire, ustavljanje pa mi je povzročalo dokaj preglavic. Ponavadi sem se ustavil tako, da me
je kak štrleč del scene snel s skateboarda, slednji pa je v velikem loku poletel preko odra in razbil naključno izbrano kuliso ali rekvizit.
Čudežnost tega skateboarda pa je bila predvsem v tem, da v svojem prostem letu ni pokončal nobenega izmed igralcev, meni pa je zapustil le
nekaj modric. Najkrajšo je izmed vseh potegnil seveda Šefe, ki je moral do naslednje predstave popraviti sceno in zakrpati nastale luknje.
Nekaj teh lukenj baje še dandanes krasi amfiteater v spomin na Sultana in njegovo letečo desko.
Komaj nekaj tednov po zadnji maturitetni piki se je končala tudi moja gledališka kariera. Upokojitev sem dočakal kot Sultan v muzikalu
Aladdin, zastor pa se je še zadnjič zaprl pred menoj julija 1997 na festivalu Lent.
Kmalu je bilo v zraku začutiti jesen in vse ljudi okoli mene je zanimalo, kdaj bodo že enkrat natisnili tiste študentske izkaznice, da ne
bo potrebno v K4 s sabo nositi indeksa, na katerega snažnost je v vrsti za bone resnično izjemno težko paziti. Listje na drevju je
pričenjalo rumeneti in nehote sem opazil, da je nekoč bel list, ki sem si ga pred štirimi leti pripel nad pisalno mizo in nanj zapisoval
misli iz prebranih knjig, postal prosojen in bledorumenkast, črnilo prvih vrstic je že jelo spreminjati barvo, zadnje vrstice pa so se
komajda posušile. Sveže rojen občutek jesenske nostalgije mi je potisnil v roke ključe od avta in ni trajalo dolgo, da je mimo okna zdrčala
avtobusna postaja "pri Žoharu", pošta in market. Šolsko parkirišče je bilo skorajda prazno, po svoji navadi sem domala miže pretekel
parkirišče in se pognal v avlo. Sutlič je imel v svoji fotokopirnici pod stopniščem polne roke dela, nekaj dijakov je oblegalo kavomat, še
več pa jih je prihajalo od tete s predimenzioniranimi sendviči v rokah. Kmalu je zazvonil zvonec, vrata razredov so se zaprla in šolski
vrvež je potihnil. Sedel sem na stopnice, ki vodijo od "avtobusa" mimo zbornice in pisarne koordinatorice mednarodne mature do stranskega
izhoda iz šole. "Moj zadnji hojtzutage" je mimo, šola ni postala mrka in mrtva po slovesu moje generacije. Nismo bili prvi, ki smo v tej
zgradbi preživeli najboljša leta svoje mladosti, tudi zadnji ne bomo. Stopala, tesno pritisnjena na stopnico, sem občutil kot korenine, ki
so zrasle s to stavbo. Iz razreda za menoj je bilo slišati gromki glas prof. Kalina, na moji levi pa je "avtobus" tiho brenčal v angleškem
jeziku, kakor da bi bil v prostem teku.
Andrej Bergauer
dijak II. gimnazije od 1993 do 1997
študent medicine
