PROF. DR. MATEJ BREšAR
Prof. dr. Matej Brešar je po končani srednji šoli študiral matematiko v Ljubljani, sedaj pa poučuje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Je
izredno dejaven in dobro poznan velikemu krogu matematikov.
Kakšna je vaša prva asociacija, spomin ob pojmu II. gimnazija?
Ja, spomnim se, da je bilo takrat še vse odprto in prav gotovo me prevzame nostalgija ob spominu na te čase. Če moram povedati kaj bolj
konkretnega, bi posebej izpostavil odlični profesorici: prof. Mundovo, ki me je poučevala matematiko, in prof. Malekovo za slovenščino.
Najboljše pa je bilo, kadar nam je kaj odpadlo.
Ste se udeleževali tudi tekmovanj? Kakšni so bili rezultati?
Sodeloval sem na republiških tekmovanjih iz matematike. V prvem letniku sem bil presenečen, da sem se sploh uspel uvrstiti na tekmovanje.
To mi je vlilo samozavest in veselje, čeprav na samem tekmovanju nisem rešil skoraj nič. V višjih letnikih pa sem dosegel boljše rezultate,
enkrat tudi nagrado.
Kdo in kdaj so vas navdušili za študij matematike; so bili to morda prav profesorji II. gimnazije?
Pravzaprav je bila to mešanica več vplivov. Zagotovo pa je bila to tudi prof. Mundova, ki je prispevala delež k odločitvi za študij. Ja,
tudi ona je bila vzrok.
Zakaj vam je všeč matematika, v čem vidite njen čar?
Matematika je bolj kot ostale znanstvene discipline odvisna od človekove domišljije, na nek način je matematikovo delo podobno
umetniškemu delu. Merilo za kvaliteto ni samo uporabnost, temveč tudi lepota. Vem, da se večini to zdi čudno, toda izreki, njihovi dokazi in
nasploh domiselne matematične ideje se nam matematikom zdijo lepi. In ko ti uspe doseči, narediti nekaj, kar je v matematiki uporabno in
lepo, začutiš posebno zadovoljstvo. Kaj takega lahko razumeš le, če si matematik. V svetu matematike je vse čisto in jasno. To je čar, ki ga
nikjer drugje ne najdeš.
S čim konkretno se sedaj ukvarjate?
Seveda tega ni moč povedati brez ustreznih strokovnih izrazov, ampak, povedano zelo ohlapno, se ukvarjam z algebro in funkcionalno
analizo, kar sta dva široka pojma. Natančneje se znotraj algebre ukvarjam s teorijo kolobarjev.
Prav gotovo niste omejeni le na mariborsko pedagoško fakulteto. Kje ste še dejavni?
Matematika je izrazito internacionalna veda, in če je kaj novega v matematiki, je to tako: ali zanima vsakogar ali pa nikogar. Sam sem
tudi tretjinsko zaposlen na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani, kjer sem bil pred tem redno zaposlen kot mladi
raziskovalec. V Ljubljani sem tudi študiral (takrat v Mariboru še ni obstajal tak študij matematike, kot je sedaj) in vsi prijateljski in
strokovni stiki so se ohranili. Matematiki pa imamo praviloma sodelavce po vsem svetu. Sam jih imam največ v ZDA, Kanadi, Tajvanu in Rusiji.
Stike vzdržujemo tako s pomočjo elektronske pošte kot z obiski. Tako bom v kratkem že tretje leto zapored odpotoval na Tajvan.
Za svoje delo ste prejeli nagrado. Kakšna nagrada je to bila?
Leta 1995 sem dobil državno nagrado za znanstveno-raziskovalno delo, ki je najvišje državno priznanje za znanstveno delo; seveda sem je
bil zelo vesel.
Imate kakšen poseben recept oz. priporočilo za nas dijake, kako se spopasti z matematiko?
Nimam ga, ker ga še nihče ni ugotovil. Če bi obstajal, bi ga tako ali tako vsi poznali. Menim pa, da naj tisti, ki čutijo, da imajo
smisel in interes za matematiko, to izkoristijo.
Bi imeli kaj proti kratki matematični zanki?
Ne.
Kako bi vi izrazili število 20 s štirimi deveticami?
Khm, s štirimi deveticami ... devet devet deljeno z devet plus devet. Značilno je, da vsi mislijo, da je matematika predvsem računanje s
števili. Seveda so števila pomembna, so prvi in najosnovnejši abstraktni pojem, s katerim se ljudje seznanimo. Vendar imamo matematiki s
konkretnimi števili le malo opravka. Matematično delo je drugačno ... Omejeno je z enim samim zakonom: vse mora biti res, vsako matematično
resnico je potrebno dokazati. Znotraj tega zakona pa imaš popolno svobodo. A ni to lepo?
