ANDREJ BRVAR
OBLETNICA MATURE I
Bila je grda račka našega razreda. Absolutno najgrša sošolka. Tudi žabja kraljica. Tudi konjska smrt. Nikoli je nismo
vabili na naše hišne zabave, na smučanje med zimskimi počitnicami, na pomladanske izlete s kolesi. šolske plese, ki se jih
je sprva udeleževala, je presedela zdaj v tem, zdaj v onem kotu avle, pretirano zgovorna, pretirano razigrana v družbi
sebi podobnih. Ah, kako se je veselila pustnega plesa v maskah! Sicer pa je zaplesala le takrat, kadar se je kdo od sošolcev
delal frajerja, kadar ga je kdo preveč popil, kadar je kdo štosiral, da bi se drugi režali. Sam sem jo potegnil na plesišče
iz jeze, ker sva se s punco tisti večer skregala. In ko smo nazadnje le opazili, da na plese ne prihaja več, nam je bilo to
samo po sebi razumljivo. Ampak zaradi svoje grdote nam ni šla na živce. Na živce nam je šla zaradi svojih ocen. Te namreč
niso bile kar naprej najvišje zato, ker bi bila tako grozno pametna, ampak zato, ker se je kar naprej in tako grozno
piflala. Na živce nam je šla zaradi svojih vsak dan svežih bluz s poškrobljenimi ovratniki, zaradi svojih brezmadežnih,
kaligrafsko popisnih zvezkov, zaradi svojih malic, ki si jih je nosila od doma: zmeraj v servieto zavit sendvič, zmeraj
oprano rdeče jabolko, zmeraj košček čokolade Milka. Najbolj pa nam je šla na živce zaradi nenehne, pretirane prijaznosti,
zaradi nenehne pretirane uslužnosti in požrtvovalnosti. čim bolj smo bili do nje indiferentni, ali celo arogantni, tem bolj
smešen je bil Filipov vic, tem lepša je bila Olgina frizura, tem boljši je bil Pavlekov spis; s kakšnim zadovoljstvom, s
kakšnim zarotniškim žarom je prenašala ljubezensko pošto iz našega v druge razrede in obratno; in ko je Kristini umrla tudi
mama - očeta je izgubila že v osnovni šoli - je kar sama od sebe ves teden po pogrebu prenočevala pri njej ... V zadnjem
razredu pa je tudi ona začela kaditi med odmori na veceju. Kakor smo to sprejeli skorajda z olajšanjem, tako so ji sošolke
že čez kakšen mesec jezno očitale, da pretirava, ker si prižiga cigareto za cigareto in ker kvanta in kolne kot knap. Res
je postajala vse bolj zadirčna in groba, pravzaprav smešno, prisiljeno groba z vsemi tistimi pouličnimi izrazi in frazami.
Na valeti se je strahotno napila, "kot krava", se je zgražal Ciril, pobruhala si je čedno, temno modro svileno obleko,
bleda, z razmršeno pričesko se je opotekala od mize do mize, enim v posmeh, drugim v nadlego, dokler ni nazadnje le
zamomljala, naj jo odpeljemo domov. Od takrat je nismo več videli, niti v študentovskih letih niti pozneje, na obletnicah
mature, slišali pa smo o njej marsikaj. Slišali smo, da se je že v prvem letniku povsem zapila in opustila študij
stomatologije. Po večmesečnem zdravljenju jo je nenadoma popadla panična, neobvladljiva lakota, ki jo je čez noč spremenila
v debeluško z več kot sto kilogrami. Spet so jo hospitalizirali, jo zdravili tudi s psihoterapijo, stanje se je postopoma
izboljševalo in se slednjič, pri nekdanjih petinšestdesetih kilogramih, normaliziralo. Poslej se je z nenavadno odločnostjo
držala na vajetih. Medtem ko je za druge še naprej rada in obilno kuhala, si je sama odmerjala hrano s pravo apotekarsko
natančnostjo. Ampak čim bolj zavzeto se je opazovala, čim bolj dosledno je nadzorovala svojo kilažo, tem bolj je bila
prepričana, da je še zmeraj preveč rejena, da ima še zmeraj premočne boke in stegna. Sistematično, z nezmanjšano
zagnanostjo, se je ponovno lotila hujšanja. Manj ko je jedla, manj si je želela jesti. In tudi potem, ko sta jo bila že
sama kost in koža, je še kar naprej vztrajala pri strogi dieti in jemanju velikih odmerkov odvajal. Pri anoreksičnih
oseminštiridesetih kilogramih je na vsem lepem spet začela piti. Nekaj dni zatem ni zmogla več. Zgoltala je celo
stekleničko apaurina, a so jo še pravočasno rešili s črpanjem želodca ... Zdaj, po vseh teh letih, po vseh devetindvajsetih
obletnicah mature, sedi sredi med nami in je čudež - čudež v svoji popolni spremenjenosti, v svoji popolni drugačnosti,
v svoji popolni človeški pristnosti. Sedi sredi med nami, tako skladno urejena, tako zanesljivo spokojna, tako julijsko
svetla, predvsem pa, tako nenavadno, enkratno lepa, da se spet in spet obračamo k njej s tisoč in enim umestno neumestnim
vprašanjem. Razumevajoče se smehlja in prikimava in med drugim tudi pove, da je mož nekoliko mlajši od nje in da se seveda
popolnoma zaveda, da je njegova nesreča pravzaprav njuna sreča. Njen mož je namreč od otroštva slep.
PROFESOR LATINŠČINE
Prihaja mi naproti in podrsava in pokašljuje in opleta z oguljeno aktovko, ja, to je on, "res klasa", je rekla,
"res ena a prfoks", in z ustnicami sem se ji dotikal mečice in uhana - spominčice in vmes so silili lasje, ki so se ji
vsipavali izpod kučme, in je rekla, da je "absolutno pravičen", čeprav strog, in iz ust so ji uhajali beli oblački in se
izgubljali na zasneženem ozadju, in je rekla, da se zmeraj, kadar razlaga, sprehaja zadaj, za zadnjimi klopmi, in da zato
ni šans, da bi kdo zabušaval, in sem ji zdrsnil s sapo po vratu in ji dahnil za volneni ovratnik, da se je stresla in
muckasto nagnila glavo, in izza ovratnika je medeno zadišalo po koži, po svežem perilu, in je rekla, kako enostavno jim je
razložil accusativus cum infinitivo, in kako napeto jim je pripovedoval o Catilinovi zaroti, in v očeh ji je odsevala
svetloba, ki se je iz mesta tihotapila med debli, in z licem sem ji krožil po licu in z ustnicami po ustnicah, ki so se
počasi razpirale, in v ustih je imela okus po pomarančah in piškotih, kajti bili so božični prazniki in do novega leta je
manjkalo samo še nekaj dni ... Prihaja mi naproti in podrsava in pokašljuje in naenkrat si ne morem kaj in ga pozdravim -
osuplo me pogleda - pozdravim namesto nje - se nasmehne in mi pokima - namesto nje, ki je že dolgo ni več.
OBLETNICA MATURE II
Bila je v okras našemu razredu. Absolutno najlepša sošolka, najlepša in zaradi lepote tudi najbolj razvajena. Ampak tega
se pravzaprav ni zavedala, kot se pravzaprav nismo zavedali, da smo jo na različne načine razvajali kar vsi po vrsti. Ker
je bila najlepša tudi med obema starejšima sestrama, so ji starši očitno posvečali posebno pozornost. že kot otrok je
hodila h klavirju in nemščini, pozneje pa tudi k italijanščini in parterni telovadbi. Zimske počitnice je praviloma
preživljala na Rogli ali Krvavcu, poletne pa v Bohinju ali pri sorodnikih na Hvaru. Razen profesorice slovenščine, stare,
vase zalizane device, so ji profesorji zmeraj znova spregledovali neznanje in različne malomarnosti. Ne njej, njim je bilo
pri tem zmeraj znova nerodno, da so se zmeraj znova muzali, se nasmihali, se šalili brez repa in glave. Sicer pa, že
učitelj klavirja jo je menda dvigoval na stolček pogosteje, kot je bilo treba. Sošolke so jo seveda razvajale s svojo
zavistjo zaradi parfuma Chanel, zaradi šminke Cheval noir, zaradi italijanskih salonarjev s tankimi kovinastimi petkami,
zlasti pa zaradi drznih dekoltejev in še bolj drznih mini kril v kombinaciji s črnimi ali rdečimi hulahop nogavicami. Ko
pa se je nekega dne - najbrž nalašč - pripeljala v šolo na odsluženem, ropotavem biciklu in je bila v razvlečenem
puloverju in zlizanih, tesno oprijetih kavbojkah videti še bolj ljubka, še bolj očarljiva, se je, noricam norim, popolnoma
utrgalo. Naenkrat ni šlo več samo za zavist, naenkrat je šlo za pravo, odkrito, agresivno sovraštvo, da smo se zdrznili in
jih začeli z norčevanjem miriti. Pa kaj! V resnici ni bilo z nami nič boljše. S kakšnim blaženim zadoščenjem jo je vrtel
tisti, ki mu je privolila v ples, in kako strupeno sovraštvo je sikalo iz porogljivih opazk zavrnjenih! Ali recimo Ciril,
mali, zavaljeni Ciril: "Naj spijem?" jo je vprašal z zadrgnjenim glasom in bled kot stena. Samo zamahnila je z roko in
Ciril je nagnil in v hipu izpil celo stekleničko črnila. Ali vase zaljubljeni Branko, Branko - lepotec: takrat na šolskem
novoletnem plesu, takrat jo je skušal na silo poljubiti. Kako elegantno se mu je izvila, ga prav nič elegantno klofnila,
in Branko je šel in si v veceju zarezal v zapestje. Ne, nikoli in nikomur od nas si ni pustila blizu. Kot da ne spadamo
skupaj. Kot da smo iz dveh različnih svetov. Kot da smo si že od nekdaj tujci. In tako je tudi z valete odbrzela brez
slovesa, v tisti bogato nabrani, črni muslinasti obleki, z rdečo vrtnico na prsih - brez slovesa in že kar kmalu po
polnoči, z nekom v novem opel recordu. Od takrat je nismo več videli, niti v študentovskih letih niti pozneje, na
obletnicah mature, slišali pa smo o njej marsikaj. Slišali smo, da se je že v prvem letniku honorarno zaposlila kot
stevardesa, se na dveh, treh lepotnih tekmovanjih uvrstila v finale, potem pa dokončno opustila študij medicine in se
povsem posvetila manekenstvu. Nastopala je v modnih tv reklamah, na modnih revijah tovarn ženske konfekcije, najpogosteje
pa se je smehljala s strani ženskega sveta, Jane in Naše žene, oblečena zdaj v ta, zdaj v ona aktualna sezonska oblačila.
Ampak po kakšnih treh letih se je njen smehljaj na vsem lepem preselil na tiste sanjske, barvno bleščeče strani Grazie,
Gioie, Amice, kjer je predstavljala visoko modo, bižuterijo in spodnje perilo, nekateri pa naj bi jo bili videli tudi brez
perila v Tiltu, Kingu in drugih takih revijah za moške. Kakorkoli že, pri petintridesetih je opustila tudi manekenstvo in
se hkrati poročila z inženirjem, lastnikom tovarne znanstvenih instrumentov, ki je s podružnicami doma in po svetu
prinašala velike dobičke. Ampak signor ingegnere ni bil več ravno mladenič. Signor ingegnere je bil dvaintrideset let
starejši od nje in zato je morala kar naprej požirati velikanske količine antipatije, antipatije in studa, studa in
neobvladljive, strah vzbujajoče mržnje. čeprav si je vse bolj nestrpno želela otrok, si niti v sanjah ni mogla
predstavljati, da bi jih imela z njim. Seveda, že od vsega začetka je vedela, da bo kljub posledicam morala vztrajno
čakati, čakati. Sicer nizke in drobne postave, je bil signor ingegnere očitno korenina. Ko ga je nazadnje le vzelo, jih je
štel okroglih osemdeset, ona pa je, čudno presenečena, čudno razočarana, čudno nejevoljna, že zakoračila v
oseminštirideseto ... Zdaj, po vseh teh letih, po vseh devetindvajsetih obletnicah mature, sedi spet med nami. Težke,
zlate verižice ji rožljajo z vratu in prsti se ji nenehno zatikajo ob prstane z dragimi kamni. Pogleduje nas z zbeganimi
očmi na kričeče naličenem, grdem, izropanem obrazu, in med drugim tudi pove, da je pred letom in pol zračno zanosila z
naključnim počitniškim znancem, da je torej že osemnajst mesecev noseča, da ji otrok kar potrka po trebuhu, kadar je lačen
ali ponesnažen, ona pa ga kar notranje podoji ali previje. Seveda, zaveda se, da ga je s tem strašansko razvadila, a kaj,
ko je tak buhteljček, tak knofek, tak štrukeljček zarolani, medeni.
Andrej Brvar
dijak II. gimnazije od 1961 do 1965
pesnik in urednik za izvirno leposlovje pri Založbi Obzorja v Mariboru
