VOJKO FLIS
DA, ZAčELI SMO LETA DEVETINšESTDESET
Ko razčlenjujemo časovne razdalje, velikokrat pozabljamo, kako se nam kasneje zdijo stvari sila preproste, ko so se dogajale, so nas pa
dajale precejšnje stiske. Tako je bilo tudi šolskega leta devetinšestdeset-sedemdeset. Končal sem osnovno šolo in se odpravljal na
gimnazijo. O gimnaziji nisem vedel ničesar. Družinske tradicije ni bilo, tisti redki znanci, ki so imeli nekaj izkušenj z drugo državno
gimnazijo, pa so me svarili, da bo prav ta, točno ta šola zelo trd oreh zame in da obstajajo zelo majhne možnosti, da jo bom opravil. Moram
priznati, da so me bolj kot šola takrat zanimale druge stvari.
Leta 1969 so pričeli razpadati Beatli in posneli svojo znamenito pesem Le it be. Rolling Stonsi so pričeli svojo slavno pot s pesmijo
Honky tonk woman. Američani so s svojo Apollo odpravo pristali na Luni. Richard Nixon in Henry Kissinger sta leta 1970 obiskala Beograd.
Jugoslavija je postala svetovni košarkarski prvak in pričelo se je svetovno nogometno prvenstvo. Jaz pa na poti v šolo, polno presenečenj.
Ko sem tisti prvi dan stopil v veliko kamnito pritlično avlo II. gimnazije, sem se počutil precej nebogljenega. V množici prvošolcev se
nisem prav dobro znašel. Bil je obupen vrvež. Skorajda vsi so vedeli, v kateri razred sodijo in velika avla se je počasi praznila. V
zatemnjenem prostoru, med sencami velikih kamnitih stebrov, nas je ostalo štirinajst nesrečnikov. Pari oči so se srečevali, pogledi so se
tipali in v obupu in strahu prostor prekrili s številnimi vprašanji. Saj smo bili sprejeti, ali ne? Saj imamo vendar črno na belem, ali ne?
So pozabili na nas? Smo sploh na pravi šoli?
Da, bili smo na pravi šoli. Nekje iz senc se je pojavila gospa srednjih let. Pričela je brati priimke. Da, vseh štirinajst nas je bilo na
tistem seznamu. Izvedeli smo, da sodimo v tisto redko, a očitno še vedno obstajajočo skupino dijakov, ki pred vpisom šoli pravočasno ne javi
(na dopisnici), kateri tuji jezik se ob angleščini želi učiti. Ker tega nismo storili, si je šola vzela pravico in nam kar sama dodelila
drugi jezik. Odredili so nas v mešani dvojezični razred D. Nekoliko nam je odleglo. Vsaj razred smo dobili. Polovica razreda je bila že
napolnjena. Posedemo se na prosta mesta. Prične se običajno dijaško šepetanje.
Šepetanje je v hipu ponehalo, ko je v razred stopila naša nova razredničarka profesor Čepičeva. Učila nas bo sociologijo. Nato se je
znova prikazala naša znanka iz senčne avle. Bila je profesor Joža Ambrož. Zvedeli smo, da nas bo učila slovenščino in ruščino. Kljub temu da
smo bili novošolci, je v razredu završalo.
Najprej so se dvignili frankofonski glasovi in vljudno ugovarjali, da se oni pač ne bodo učili ruščine. Se zanjo tudi niso prijavili.
Frankofonce so hitro umirili. Ne, saj oni se ne bodo učili ruščine. Učili se bodo angleško in francosko.
Ko se nas je hotelo upreti preostalih štirinajst nesrečnikov, je bil upor v kali zatrt. Namesto pogovora nas je profesor Ambroževa
popeljala v višja nadstropja šole. Vsaj ta čast nas je doletela. Prvi dan na šoli in že hodimo po njenih nadstropjih. Nadstropja so bila
namreč rezervirana samo za stare sablje, za višje letnike. Novošolci niso imeli tam kaj iskati. No, ne vsi. Majhna skupina novih učencev
ruščine je v zgornjih nadstropjih šole dobila svoj majhen razred. Profesor Ambroževa nas je stlačila v verjetno najmanjšo luknjo na šoli in
nam pričela razlagati o lepotah Rusije, njeni bogati zgodovini in končno tudi o lepotah ruskega jezika. A upor Slovanov še ni bil končan.
Vzhodni bratje in njihov jezik takrat niso bili pretirano priljubljeni v teh krajih. Še posebej po dogodkih na Češkem ne. Ne vem več, kdo je
začel prvi. Nato so pričeli glasovi kar preskakovati eden preko drugega.
"Zakaj pa se mi ne bi mogli prijaviti k francoščini?" "Nihče nam ni povedal, da moramo drugi jezik javiti na dopisnici!" "To je krivično,
da nimamo možnosti izbire. Vsi drugi so jo imeli!" "Zakaj se moramo prav mi učiti ruščine? Le kdo se danes še uči tega jezika?" Huronsko je
zagrmelo nazaj. Tako je zabobnelo, da nam je jezike kar samodejno stisnilo med zobe. "Možnost izbire ste zapravili. Poleg tega ima ta šola
dolgoletno tradicijo v učenju ruščine."
Ko smo naslednjo uro pri isti profesorici, tokrat je šlo za slovenščino, izvedeli, da moramo prebrati Biblijo, nam je šlo skorajda na
jok. Američani skačejo po Luni, mi pa moramo prebirati Staro zavezo in se učiti ruščine.
Leta 1974 sem se pripravljal na maturo. Znova je bilo leto svetovnega prvenstva v nogometu. V Zagrebu je bila velika železniška nesreča.
Bilo je več kot stopetdeset mrtvih. Prva leta na šoli so bila pozabljena. Cirilico sem obvladoval gladko in prebiral sem lahko knjige, tudi
srbske, ki niso nikoli videle slovenskega prevoda. Pa še nekaj francoščine sem se navlekel. In še nekaj: toliko kot se sem izvedel o
književnosti iz Stare zaveze, nisem nikoli več iz nobene druge knjige.
