LJUBICA GABROVEC
Čas, ki sem ga preživela na gimnaziji, mi ni dal le znanja za nadaljevanje študija, temveč še marsikaj drugega: resnost, odgovornost,
disciplino, umirjenost, naučila sem se razumevati, vrednotiti in spoštovati ljudi, razporejati svoj prosti čas, uživati s prijatelji ...
Meni osebno je gimnazija pomenila in mi pomeni še več. V tretjem letniku sem se vključila v skupino, ki je pripravljala recitale in se
uspešno udeleževala tekmovanj po Sloveniji. Slovensko poezijo smo predstavljali po srednjih šolah Maribora, Ljubljane, gradovih, gledališčih
... Delno smo nastope pripravljali tudi skupaj z Mariborskim oktetom, ki takrat še ni imel nam vsem zdaj tako znanega imena. Velik del
našega razreda in profesorskega zbora je dal podporo tej naši skupini: moralno, tehnično, strokovno ... Tako sem večji del prostega časa
prebila zopet na gimnaziji ali v gimnazijski družbi in družbi mentoric ...
Lani smo praznovali in obujali spomine na 25. obletnici mature. Kar nekaj nas je, ki se vsako leto dobivamo v pomladanskem času, da se
srečamo, se pozdravimo, poklepetamo in obujamo spomine na skupaj preživeta leta v času, ko se izoblikuje in odraste otrok v odraslega
čcloveka. Čeprav so bili tudi naporni časi, ko smo nabirali svoje znanje in ocene, še posebej pred konferencami, so naši spomini pogosto
vedro obarvani, humoristični. Ni nam žal, da smo danes del gimnazijske zgodovine in radi smo in pripadamo generacijam druge ali taborske ali
Zidanškove ali naravoslovne gimnazije na desnem bregu Drave ...
