ALEš GAUBE
Ko se sedaj včasih vračam na II. gimnazijo, me vedno znova obdajajo nostalgični občutki, pa čeprav se z vzdušjem na šoli ne morem več
identificirati. Zdi se mi, da dijaki po hodnikih hodijo nekoliko hitreje, njihovi obrazi pa so resnejši, kot je to bilo v "mojih" časih.
Tako se mi še bolj utrjuje prepričanje, da je naša generacija bila zadnja, ki je gimnazijska leta doživljala brezskrbno. Ja, lahko bi rekli,
da smo bili zadnji "romantiki". Matura je bila takrat še velika neznanka in nanjo smo se skupaj s profesorji pripravljali v pričakovanju
izzivov doslej neodkrite zemlje. Prav naivnost, ki nas je vodila pri raziskovanju terre incognite, torej, da se nam ne more zgoditi nič
hudega, je bil velik čar tistih - kljub temu - napetih dni.
Ko smo nekaj dni po zadnjih maturitetnih izpitih sedeli ob vrčkih piva nekje na Pohorju, smo se sošolci strinjali, da so naša skupna leta
na gimnaziji prehitro minila. Toda urnih kazalcev nismo mogli več zavrteti nazaj, čeprav si je nemalokdo izmed nas želel, da bi se vrnili za
kakšno leto nazaj in še uživali v gimnazijskih klopeh. Vsak zase je v sebi čutil, da smo na enem izmed življenjskih križišč, kjer bomo
ubirali svoje poti. Odraščali smo in to nam ni bilo najbolj po godu.
Meni je uspelo na šoli "pasti" v projekt časopisa Borec. Sprva mišljeno le kot hobi, je kar hitro pričelo vplivati na odločitev o
nadaljnjem šolanju: FDV. Gimnazijsko novinarstvo je skrojilo mojo nadaljnjo življenjsko pot. In to povsem slučajno. Moja takratna odločitev,
da se podam v novinarske vode, je bila - vsaj za zdaj - pravilna, in je v ničemer ne obžalujem. Tudi zato sem hvaležen ustvarjalnemu
vzdušju, ki je vladalo na gimnaziji. Upam, da le-to nikoli ne po izpuhtelo in bo na pravo pot poneslo čim več dijakov sledečih generacij.
Čar II. gimnazije je bil prav v tem, da nikoli nisi vedel, kaj ti bo prinesel prihodnji dan. To je bil idealen prostor za vse, ki še niso
točno vedeli, kaj želijo početi v svojem življenju. Dovolj je bilo, da s(m)o hodili v šolo. In lepega dne - nič hudega sluteč - med odmorom
pri "čik pavzi" je lahko ideja ali inspiracija padla nate iz neba. Takrat si moral biti le dovolj pogumen, da si jo zagrabil. Vse ostalo je
prišlo samo od sebe.
Aleš Gaube
dijak II. gimnazije od 1991 do 1995
novinar Dnevnika
