MAJDA GRBAC
Devet primerkov maturantov 4. c razreda š. l. 1964/65 smo bili "poslednji Mohikanci" bivše nižje II. gimnazije s francoščino kot prvim
tujim jezikom - tako da so reformatorji z našo generacijo pometli s francoščino - in poslednjo nižjo gimnazijo na Slovenskem.
Ko smo se "vrnili" na višjo stopnjo gimnazije, smo bili dodeljeni popoldanskemu razredu prof. Skalka Kavčiča, ki je slovel kot izredno
strog in "glasen" pedagog. Res ga je bilo včasih kar težko poslušati, tako da smo že načrtovali upor in zahtevo, da nas premestijo kam
drugam, vendar smo sklenili zdržati do konca 1. letnika. Ob koncu šolskega leta pa sta nas s prof. Malekovo peljala z vlakom (v avtobusu mu
je bilo slabo) na izlet na goro Oljko v Savinjski dolini, kjer smo ga spoznali s čisto druge plati: rekel nam je, naj delamo, kar hočemo,
samo da ne zamudimo vlaka. Vprašala sem ga, zakaj v razredu tako kriči na nas - pa je odgovoril: "Če ne bi jaz na vas, bi vi kričali name!"
Tako smo vedeli, da zelo glasno pridiganje ob prihodu v razred pomeni samo obvezni ritual, njegov način uvoda v pedagoški proces ...
Za slovo je dobil kaktus naše domače vzreje s komentarjem: res da zelo bode, ko pa vzcveti, je to najnežnejši cvet, kar jih je ... In
tako je ostal "naš" do bridkega konca. Mojo poklicno pot je zaznamovalo delovanje v živahnem kulturnem društvu z ambicioznim dramskim
krožkom pod perutko prof. Jože Ambrož.
Prirejali so odmevne literarne večere (Lorca, Jesenin, Rilke, Kovačič) z izvrstno klavirsko spremljavo Brede Zakotnik, zdaj profesorice
na Mozarteumu v Salzburgu. Uprizorili smo tudi igro Mihalkova Robinzona in dekleti, kjer sta igrala tudi Danica Purg, danes direktorica
šole za menedžerje na Brdu, in Marko Zorko, dopisnik Dela iz Avstralije. Nepozabno je bilo gostovanje v Lovrencu na Pohorju. Marku Zorku
se je že takrat po glavi motala "Zedinjena Slovenija", zato so imeli "spremstvo". Ko smo po predstavi posedeli v gostilni, je Marko
velikodušno povabil k mizi tudi špiclja, ki se je stiskal ob peči, da bo bolje slišal, kaj se pogovarjamo ... Seveda ga je odneslo iz
gostilne ...
Najbolj ambiciozen projekt pa je bila vsekakor uprizoritev Maeterlinckovega Pelleasa in Melisande v režiji Boruta Trekmana, ki je takrat
že študiral režijo na AGRFTV in ki je pripeljal s sabo iz Ljubljane kolega igralca Radka Poliča in Dragico Kokot, tudi nekdanjo dijakinjo
naše gimnazije - danes igra v Novi Gorici.
Igrali naj bi na čisto zaresnem odru SNG Maribor, Tihčeva sta naredila osnutke za sceno in kostume, vse je bilo silno profesionalno,
celo profesor AGRFTV Filip Kalan - Kumbatovič se je pripeljal iz Ljubljane na premiero ... vendar ... je po generalki Radko Polič
misteriozno izginil ... Iskali smo ga po vseh mogočih krajih, a zaman, kot da bi se vdrl v zemljo. Še danes ne vem, kje je bil in kaj mu je
šinilo v glavo, da se nam je skril. Danes se mi zdi hecno - takrat pa smo bili precej poklapani.
Leto kasneje smo delo dokončali s Radom Pavalcem in Mileno Muhič, ki sta že trkala na duri poklicnega gledališča, v številnem ansamblu pa
so bili tudi Anica Sivec, danes članica SNG drame v Mariboru, Anica Veble, izvrstna igralka, ki jo močno pogrešam, saj je čisto prekmalu
umrla v nesreči, Peter Baloh, nesojeni pesnik in igralec, ki se ni mogel sprijazniti z življenjem, kot mu je bilo namenjeno.
Majda Grbac
dijakinja II. gimnazije od 1961 do 1965
igralka v Mestnem gledališču ljubljanskem
