MIHA HERMAN
SPOMIN NA GIMNAZIJSKA LETA
Leta šolanja zasejejo številna doživetja radosti, strahov, prijateljevanja in nagajivosti. V toku kasnejšega življenja se mnoga umaknejo
nekam v kot. Toda ne zbledijo. Le potuhnejo se, ali pa jih prikrije množica drugih skrbi in doživetij. Nekje globoko pa ostajajo navzoča kot
dragocena dediščina mladosti. Večkrat oživijo. Včasih vzpodbujena ob pogledu na fotografijo, ali s srečanjem nekdanjega sošolca, sošolke,
profesorja, profesorice.
Včasih jih prikličejo tudi drugi. Zlasti ob okroglih obletnicah. Kot tale zbornik, ki hoče zbujati spomine zato, da bi ohranjal in drugim
zbujal spomine. Na gimnazijska leta in dogodke v njih me veže veliko lepega. Nikdar nisem pomislil, da bi kakšnega od njih zapisal, vsaj ne
za tisk. Na našo gimnazijo sem prišel šele v drugi letnik. Prvega sem obiskoval in končal v Velenju. Ni bilo lahko priti na novo. Prvi tedni
so bili zame zelo težki. Še zlasti ne bom nikoli pozabil prvega dne pouka. Bil sem sicer majhne postave, a tisti dan sem se čutil še
desetkrat manjšega, skoraj pritlikavca. Nikogar na šoli nisem poznal. Prišel sem s kmetov, iz malega mesta, po naravi dokaj molčeč in
plašen.
Že preko dravskega mostu mi je bilo groza iti. Ko pa sem prišel v avlo nove velik šole, je bilo, kakor bi bil v panju. Vse je bilo
razigrano, smejoče, drug drugemu so hoteli čim prej povedati svoja počitniška doživetja. Boječe sem se približal starejšemu profesorju in
povedal, da sem na novo in se ne znajdem. Prijazno me je napotil v prvo nadstropje, mi naročil, naj grem v zbornico in poiščem svojega
razrednika, profesorja Štefanca. Ves čas sem potiho ponavljal ta priimek, da ga ne bi pozabil in iskal napačnega človeka. Ko sem plašno
potrkal, mi je nekdo odprl vrata. Jaz pa takoj: "Ste vi profesor Štefanac?" Neverjetno. Res je bil. Napotil me je v moj novi razred, iz
katerega se je razlegal glasen smeh in navdušen pogovor. S strahom sem vstopil. Več kot trideset parov oči se je ustavilo na meni in me
ogledovalo. Niso bili sovražni pogledi. Verjetno le začudeni in radovedni. Verjetno so mislili, da sem se zgubil, ali da spadam v prvi
letnik. Nekdo me je prvi ogovoril, mi pokazal prazen stol, me povabil, naj sedem. Šel sem po razredu negotov, kot da ne znam prestavljati
nog, kot da ne bom dosegel klopi. Sošolci in sošolke so se počasi vrnili k svojim pogovorom, ne sicer tako glasno in živo kot pred mojim
prihodom. Meni pa so najbližji namenjali prve besede in vprašanja. Kmalu je prišel naš razrednik, nas pozdravil, me predstavil in nam
zaželel lepo šolsko leto. Jaz sem te želje se posebej potreboval.
Težak prvi dan se je iztekel. Sledili so drugi, lažji, bolj sončni, čedalje lepši. Z veliko hvaležnostjo še zdaj nosim v sebi podobe
sošolcev, ki so mi krajšali dolge odmore, pomagali preko prvih stisk učenja, še zlasti pri matematiki in ruščini. Lepo sem se vživel med
nove sošolce in profesorje, prijetno sem se počutil med njimi in še sedaj jih gledam v lepi luči.
Tako je bilo takrat. In kako je sedaj? Že dvajset let sem duhovnik, enajst let župnik. Pri svojem delu z otroki in mladimi se večkrat
spomnim prvih dni v novi gimnaziji in jih vzpodbujam, naj bodo odprti za nove sošolce, naj imajo čut se zlasti za tiste, ki prihajajo sami
v novo okolje, naj jim bodo v pomoč. Jaz sem našel take in vem, da je to veliko vredno.
Službo duhovnika opravljam na Ponikvi, v rojstnem kraju Antona Martina Slomška. Ob slavju njegove razglasitve septembra lani v Mariboru
mi je bila zaupana naloga, da sem pred papeža Janeza Pavla II. prinesel relikvije našega Slomška. Tedaj sem se čutil v službi vsega
slovenskega naroda, ki pred ves svet prinaša bogastvo slovenske duše, kulture in vere. Tedaj sem mislil na vse, ki so mi bili kdaj blizu.
Miha Herman
dijak II. gimnazije od 1969 do 1973
duhovnik na Ponikvi
