DR. SAšO JEZERNIK
Gimnazijo sem obiskoval od 1986 do 1990. Nato sem študiral elektrotehniko na Tehnični univerzi v Gradcu, kjer sem diplomiral 1996.
Istega leta sem pričel doktorski študij elektromedicine na Danskem (Aalborg University), katerega del sem opravil v ZDA (Case Western
Reserve University, Cleveland). Doktorski študij sem zaključil septembra 1999 in doktoriral pred tremi tedni. Sedaj sem od oktobra 1999
postdoktorski asistent na švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo v Zürichu (ETHZ).
Povabila, da napišem krajši sestavek, sem bil zelo vesel, a kmalu se je pojavilo vprašanje: o čem pisati? Ali
o neštetih lepih, čustvenih spominih, zaradi katerih smo mnogi generacijski sošolci še dolga leta po zaključku šolanja hodili na gimnazijo
obiskovat prijatelje in učitelje, ali o zanosu mladosti, povezanim s tedanjim življenjskim obdobjem?
Raje bom svoje večletne izkušnje življenja v tujini uporabil za krajšo primerjalno oceno kvalitete naše srednje šole.
Kako priti do sproščenega, suverenega in hkrati uspešnega nastopa v svetu?
Osnova je vsekakor solidna izobrazba, a le-ta ne sme biti pretirano poudarjena. Ob primerjavi znanja, pridobljenega na naši šoli, z
znanjem/kvaliteto drugih šol se vsekakor pokaže zadovoljiva situacija. II. gimnazija se lahko brez problema uvrsti med kvalitetne šole, ki
pa npr. v Evropi tvorijo srednje povprečje. Na nekaterih področjih je naše znanje zelo dobro, na nekaterih manj, a to niti ni toliko
pomembno, saj omogoča dobra osnova neproblematičen nadaljnji razvoj. Torej se moramo zavedati, da je naše gimnazijsko znanje kvalitetno, a
primerljivo z drugim. Odveč je torej podcenjevalni in superiorni odnos, ki sem ga večkrat srečal predvsem pri dijakih/študentih srednje in
vzhodnoevropskih držav, ko so le-ti prišli do prvih stikov s tujino, saj takšen odnos nikakor ni umesten. Po drugi strani pa moramo biti
tudi ponosni na svoje znanje in ga demonstrirati. Druga skrajnost ob prvih stikih s tujino, ki je tudi večkrat opazna pri vzhodnoevropskih
narodih (vključno s Slovenijo), je, da so mnogi ljudje plahi in jim manjka samozavesti. Deloma je to pričakovan pojav, ki izvira iz
neizkušenosti in težav pri tujem jeziku. A prav ta prvi konkreten življenjski stik s tujino je morda zelo pomemben, včasih celo
najpomembnejši. Ob njem je torej potrebna samozavest, katere razvoj nam II. gimnazija nudi, ter nekakšna srednja naravnanost brez
ekstremov.
Dr. Sašo Jezernik
dijak II. gimnazije od 1986 do 1990
postdoktorski asistent
