ROK JURIč
ZBOROVCI
Ko bi sedaj sedela v kotu zakajenega Pariza in bi me po tretji skodelici ruma (v Parizu so svoj čas servirali rum in gin v šalčkah za
kavo, da morebitni nezaželeni tovariši in tovarišice niso že takoj vedeli, da njihovi dijaki pijejo alkohol) pobaral, kako sem sploh prišel
k našemu zboru, bi moral priznati, da nimam pojma. Je bila to želja po "umetniškem ustvarjanju"? Ali zgolj le želja po občasnih poceni
potovanjih, pa četudi le v Trnavo, Budimpešto in vsaki dve leti v Francijo? Kaj pa, ko sem hotel le biti zraven Nje, ki je že bila v zboru?
In če je bil povod vsemu le želja po tuljenju v hordi enako trčenih? Iz zagonetnega položaja se izvlečem vsaj približno elegantno - mojemu
prihodu k zboru je botrovalo vsako od naštetega po malem.
"Umetniško ustvarjanje" zbora Srednje naravoslovne šole se resda ne more primerjati z zbori, ki jih sicer gledamo na koncertnih odrih, a
reči, da smo se petja lotevali v maniri vaškega farnega petja ali, Bog ne daj, gostilniškega hripavega falceta, tudi ni prav. Profesor
Žuraj, ki je zbor vodil v mojem času petja, je bil glasbeni sladokusec širokega obzorja, zato so bili naši repertoarji pestri in
poslušljivi. Ena za drugo so hodile slovenske narodne, črnske duhovne, sodobno komponirane disonance ter redkejša milozvočja, istrske in
rezijanske burke ter šlagerski mjuzikli in latinske cerkvene z Ave Mario na čelu. In v prav vsaki od pesmi sem našel kaj, kar me je
povleklo k njej. Četudi želja po umetniški ustvarjalnosti ni mogla biti zborovcem glavni vzrok za druženje v zboru, spoznavam, da je nekaj
umetnosti pa le bilo v vsem tistem petju, še posebej, ko nas je na kakem od koncertov v Kazinski dvorani bleščava vseh tistih ogledal in
pozlate malo zanesla in smo s poduhovljeno zaprtimi očmi res bili "umetniško za(pre)maknjeni" (v takšni umetniški zagnanosti se je
nekajkrat celo dogodilo, da si zaradi zaprtih oči zgrešil ne le pravi ton, temveč tudi praktikabel in si z gromkim treskom padel po tleh.
Še sreča, da nas je bilo basov zmeraj dovolj in celo Žuri ni ugotovil, kateri manjka tam zadaj zgoraj desno ...).
Morda bolj vabljiv je bil program gostovanj pri pobratenih zborih, ki se je že v času pred mojim članstvom začel opazno bohotiti. Ni
bilo zgolj petje na proslavah in v kakšnem domu za ostarele v adventnem času, bilo je skoraj tedensko gostovanje v Franciji in Nemčiji, pa
nekajdnevno gostovanje v Trnavi na Slovaškem, v Budimpešti in bratenje s pojočimi Primorci v Kopru. Ta potovanja pa so že dovolj vabljiva,
da si za njih pripravljen dvakrat tedensko prihajati k pevskim vajam. Kot so bila ta gostovanja za nas špasna reč, so bila za Žurija precej
stresna zadeva in če pri stresu postajajo lasje sivi, je šarmantnost profesorjeve osivele frizure razjasnjena, saj je bilo gostovanj
veliko, mi pa neukrotljivi.
A kaj če sem s petjem pri zboru le krotil animalno željo po tuljenju v tropu? V vsakem izmed nas biva žival, ki jo s socializacijo čim
bolj potiskamo k tlom. In glej ga zlomka, v najbolj povzdignjeni obliki socializacije, v umetniškem poustvarjanju, udari iz zasede in ti da
kričati z vsem glasom. Kako odrešujoče je bilo včasih peti. Govorim kot bas, ki je mnogokrat pel le ostinato, zato poznam čar zamaknjenosti
monotonega ponavljanja dveh ali treh tonov. Kar vidim ga, Žurija, kako je v takih trenutkih spačil obraz, kot da bi stopil na žebljiček, in
začel z desnico panično kriliti proti nam, češ naj pojemo bolj pianissimo. A mi se nismo dali, zaprli smo oči, se zamaknjeno zibali sem ter
tja in z vsakim tonom bolj obvladovali sceno, saj so nam hitro pritegnile še možače iz altov ter tenorski kastrati. Uf, kako je bilo včasih
odrešujoče kričati. Morda je prav zato med nekdanjimi zboristi tako malo politikov, ko pa smo se izkričali že v mladih letih ...
Kar sem končal srednjo šolo, nisem pel v nobenem zboru več. Dejati, da nisem več pel v zborih zato, da mi bo ostal spomin na moj
gimnazijski zbor bolj svet, bi bilo preveč romantično. Pa tudi Žuri s tem ne bi bil zadovoljen, čeprav bi mu nekje v globini godilo. Uspelo
mu je, da sem odkril čar pete glasbe. Ta ti ostane za zmeraj. In to je njegova zasluga.
Rok Jurič
dijak II. gimnazije od 1987 do 1991
zobozdravnik
