VLASTA KLEP
TOUT EST VENIR
N. Müller je nekoč zapisala: "Samo lepi spomini bolijo." In danes, ko brskam po svojih gimnazijskih, pravzaprav naravoslovnih, skušam
najti bolečino. Pogreznem se vase ... Ja, je, živi, eksistira, ampak tiho, molče ... vse dokler ne dregnem vanjo ...
Režem čas ... Hočem zaznati razliko med trenutki sedaj in nekoč, vendar... Nekoč je že passé, sedaj pa je vedno pozen, zamuja ...
Bilo je, da, lepo. Kot je pač na nek' način prijeten vsak odlomek v romanu med življenjem in smrtjo ter ga hote ali nehote prebiramo.
Ampak skoraj cinično bi bilo trditi, da je bilo nepozabno. Vsak od nas se zagotovo z nelagodjem spominja ekliptično potnih dlani pred
šolskimi nalogami, eseji, ki so razkrivali, kar smo želeli prikriti, morbidnega vzdušja med šelestenjem listov v dnevniku ter večnega
opominjanja, da kot bodoča inteligenca slovenskega naroda pač moramo ...
Prevečkrat smo teoretizirali in se šli "non vitae sed sholae discimus", a ko pogledam na to z nekaj več distance, je vse, kar je za
šolo, tudi za življenje in obratno. Zato ... Dobili smo veliko! Z razdajanjem profesorjev starega kova, ki so živeli predvsem za šolo, uk
in svoje dijake. Rasli smo v vse dimenzije, se izgubljali in spreminjali v "četrti", želeli biti popolni v svoji nepopolnosti, odrasli v
mladosti ter mladi v hotenju po odraslosti ... In pri vseh teh paradoksih smo kljub temu postajali boljši ter pričeli gledati na svet z
drugačnimi očmi, ne vem, če bolj zrelimi, a vsekakor drugačnimi. Bili smo spremenljivke, ravnotežne reakcije, so in antipomenke, zloženke,
romantični realisti, romarji elips, otroci (pred)virtualne resničnosti, amebe in kloni današnjih klonov.
Nismo "gogistično" čakali na dogodek, sprejemali smo in vračali, bili Hamleti in Antigone, depremirani in ekscitirani, bili smo ...
srečni in bili smo ... naravoslovci ...
Če se sedaj vrnem na začetek, bi Vam lahko dejala: "Total recall ni potreben, a veliko, morda celo preveč, je tistega, kar te ob spominu
zaboli in pretrese. Ker ... bilo je lepo ..."
P. S.: Hvala vsem tedanjim profesorjem in neskončno elana sedanjim, da bo tudi naslednjih petdeset "ad honorem" bivšim in bodočim generacijam.
Vlasta Klep
dijakinja II. gimnazije od 1986 do 1990
študentka psihiatrije in prava
