PROF. DR. BOžIDAR KRAJNčIč
Nekdanji dijak II. gimnazije iz generacije njenih prvih maturantov je redni univerzitetni profesor dr. Božidar Krajnčič, sedaj dekan
Fakultete za kmetijstvo v Mariboru. Za svoje zasluge pri razvoju kmetijskega visokega šolstva v Mariboru in za izjemne dosežke na področju
rastlinske fiziologije je prejel pečat mesta Maribor, za svoje pedagoške, mentorske, raziskovalne in organizacijske dosežke je prejel
številna priznanja, med drugim dve zlati plaketi Univerze v Mariboru, državno odlikovanje red dela s srebrnim vencem, nagrado Republike
Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju na področju visokega šolstva ter Zoisovo priznanje Vlade Republike Slovenije za
pomembne znanstvene dosežke na področju fiziologije cvetenja.
Z dekanom sva se pogovarjala nekega sivega zimskega jutra konec decembra 1999.
Kaj je vplivalo na vašo odločitev, da ste se vpisali na II. gimnazijo?
Za II. gimnazijo sem se odločil le zaradi enega samega razloga, in sicer njene bližine mojemu domu. Bila je namreč bliže kot Prva
gimnazija. Vendar pa te odločitve nisem nikoli obžaloval in bi se tudi znova odločil tako, kot sem se.
Kakšni so vaši spomini na srednješolska leta? Ali se vam je kateri dogodek posebej vtisnil v spomin?
Spomini so zelo prijetni. Zelo radi smo imeli svojo razredničarko profesorico Nado Gaborovič, ki nam je dala za življenje veliko
koristnih napotkov. Učila nas je, da je treba biti pošten, delaven in da ni le inteligenca dovolj za uspeh. Veliko nas je tudi naučila, saj
je sama izžarevala bogato znanje.
Najbolj pa se spominjam dogodka, ko smo kolektivno odšli od zadnje ure, ure matematike in nas je razredničarka zalotila v parku. Takrat sem
dobil edino neopravičeno uro v celotnem šolanju na II. gimnaziji. (smeh)
V spominu so mi ostali tudi šolski plesi, ki so vedno bili zelo zabavni.
Kdaj ste se začeli ukvarjati z raziskovalno dejavnostjo?
Že kot srednješolec sem križal zajce in se ukvarjal s selekcijo paradižnika. Bilo je zelo zanimivo. Pri križanju belih zajcev pasme
angora in črnih zajcev pasme reks sem dobil črne zajce z enakomerno porazdeljenimi belimi dlakami, čeprav sem bil trdno prepričan, da bodo
sivi. Pri selekciji paradižnika pa mi je uspelo vzgojiti rastline z mesnatimi plodovi, ki so tehtali celo od 1 do 1,2 kg. Kasneje sem nehal
s takšnimi poskusi in še danes ne vem, kje so moji križanci pristali. Moram pa priznati, da sem na fakulteti najbolj sovražil dekapitacijo
živih živali pred seciranjem. In potem sem ravno na izpitu dobil žabo, ki jo je profesor izbral nalašč zame.
Če bi imeli možnost ponovne izbire študija, katerega bi izbrali?
Moj oče je želel, da bi postal sodnik, vendar se mi ta poklic ni zdel vselej pravičen, saj sodnik ne razsodi zmeraj pravilno. Tako sem
torej postal biolog. Biologija me je že od nekdaj navduševala in ta študij bi izbral tudi, če bi se moral še enkrat odločati za svoj
poklic.
Kako sedaj gledate na to, kar ste dosegli v svoji karieri?
Sprva sem učil pol leta blagoznanstvo na Srednji ekonomski šoli, nato pa biologijo in kemijo na Prvi gimnaziji. Na ta leta me vežejo
prijetni spomini. Takrat smo se z dijaki zelo dobro razumeli. Veseli me tudi, da je nekaj mojih nekdanjih dijakov prejelo visoka priznanja
na republiških tekmovanjih iz biologije in doseglo visoko izobrazbo s področja bioloških, kemijskih in medicinskih ved. S svojimi bivšimi
dijaki, sošolci ter učitelji še dandanes vzdržujem stike. Zadovoljen sem tudi z razvojem biologije kot učnega predmeta ter z razvojem
kmetijske stroke na Fakulteti za kmetijstvo v Mariboru.
Ko je Prva gimnazija postala družboslovna šola, sem odšel na tedanjo Višjo agronomsko šolo. Tu sem se v začetku z marsičim ukvarjal, med
drugim sem pripravil obrambni načrt za šolo. Zanj smo dobili celo pohvalo generalštaba Jugoslovanske vojske!
Kasneje, ko sem prevzel vlogo dekana, sem moral marsikaj spremeniti ali na novo vzpostaviti. Na začetku mojega dekanovanj je imela tedanja
višja šola le štiri doktorje znanosti, danes pa jih imamo na naši fakulteti osemnajst. S preoblikovanjem kasnejše visoke šole v fakulteto
smo ob ustreznem povečanju študijskih programov razširili še raziskovalno in pedagoško dejavnost. Posodobiti je bilo treba laboratorije, ki
so bili sprva skromno opremljeni, saj je prevladovala zastarela oprema. Tako imamo danes na fakulteti vrhunsko opremljene laboratorije za
agrokemijo in fiziologijo rastlin, mikrobiologijo in vinarski laboratorij. Leta 1994 smo dobili šolsko kmetijsko posestvo Pohorski dvor, na
katerem je organiziran edini Univerzitetni kmetijski center v Sloveniji. Tu je bilo opravljenega ogromno dela.
Ob vsem, kar sem navedel, pa ne smemo pozabiti na ljudi. Ob meni deluje na Fakulteti za kmetijstvo množica perspektivnih mladih ljudi -
docentov, asistentov in drugih sodelavcev, ki so pri svojem delu izredno uspešni. Za moje prve uspehe na znanstvenem področju je zaslužen
tudi moj mentor, akademik prof. dr. Zvonimir Devidé.
Katero je vaše sporočilo mladim raziskovalcem?
Treba je delati s srcem, biti je treba vztrajen in natančen. Kdor dela zaradi denarja ali naziva, težko uspe. Pomembni sta motivacija in
delovna vnema.
