BOžO KUMPERščAK
Božo Kumperščak je II. gimnazijo obiskoval v letih 1956-60. Danes je uspešen direktor podjetja Agro Ruše. Nekega ponedeljka, tik pred
letom 2000, se je ponovno pomudil na svoji bivši šoli in takrat je nastal ta pogovor.
Glede na to, da je minilo že kar nekaj let, odkar ste maturirali, bi nam lahko povedali nekaj o svojem šolanju ...
Potekalo je precej drugače kot se šolate danes vi. Današnja osemletna osnovna šola se je takrat imenovala nižja gimnazija, ki je bila
razdeljena na štiri leta osnovne šole in štiri leta male ali nižje gimnazije. Po koncu nižje gimnazije je bilo potrebno opraviti malo
maturo, vendar sem sam sodil v prvo generacijo, ki ji tega ni bilo potrebno opraviti. So pa takrat, ko sem leta 1956 zaključil nižjo
gimnazijo, že bili sprejemni izpiti za višjo gimnazijo, to pa je današnja II. gimnazija. Spomnim se, da sem jih opravljal iz matematike,
slovenskega jezika in angleščine.
Tako kot današnji dijaki smo tudi mi morali opraviti maturo. Maturiral sem 1960. leta. Za maturo si je vsak posameznik izbral temo, ki
ga je zanimala, iz nje naredil maturitetno nalogo, ki jo je nato zagovarjal. Moja naloga je nosila naslov Periodni sistem elementov.
Predvsem sem se poglobil v zgodovino njegovega nastanka. Poleg maturitetne naloge pa je dijak moral opraviti še še zaključni izpit.
Po končani gimnaziji se je bilo potrebno odločiti za študij. Je bila samo kemija tista, ki vas je zanimala?
Ne. Odločitev je bila zelo težka, že zaradi tega, ker nismo vedeli, katere in predvsem kakšne študijske smeri so na voljo. Risati nisem
znal, in še tudi danes na znam, pravo me ni zanimalo, ker sem vedel, da se bom moral dosti učiti. Sam sem zagovarjal razum in razmišljanje,
zato sem nihal med matematiko in kemijo. Matematika je bila moja ljubezen. Vendar so me prijatelji in kolegi zbadali, češ kaj bom neki
"zaguljen" profesor, ki bo "mučil" dijake ... Tako sem se odločil za študij kemije. Pripadal sem prvi generaciji, ki je imela možnost
študirati v Mariboru, saj so ravno takrat ustanovili višjo šolo, kjer je študij trajal dve leti. Sam sem raje odšel v Ljubljano na
Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo.
Mi seveda nismo imeli avtomobilov, tako kot jih imajo študentje danes, ko se vsak teden odpeljejo v Ljubljano. Pogoji za študij,
posebej v Ljubljani, so bili precej drugačni od današnjih. Skozi vsa leta študija me je štipendirala Tovarna dušika Ruše, kjer sem med
poletji tudi opravljal počitniško delo. Zaradi tega nisem imeli težav pri iskanju delovnega mesta. Po študiju so me zaposlili v tej
tovarni, moja prva služba je bila v proizvodnji karbida, in sicer sem tam delal kot pripravnik.
Moja diplomska naloga je nosila naslov Nevtralizacija termične fosforjeve kisline s sodo za pridobivanje natrijevega III. polifosfata.
Tovarna dušika Ruše je bila takrat znana po svojih elektropečeh, razvijala je elektrokemijo, kar pomeni pridobivanje proizvodov s pomočjo
elektrike. Sam sem dobil idejo o pridobivanju fosforjeve kisline na elektrotermičen način. 85% fosforjevo kislino sem uporabil kot surovino
za natrijev III. polifosfat, ta pa je surovina za pralne praške. Natrijev III. polifosfat so takrat že pridobivali, in sicer v TKI
Hrastnik, vendar po klasičnem postopku, z 20% fosforjevo kislino. Sam sem v laboratoriju dokazal, da je pridobivanje iz 85% fosforjeve
kisline mogoče, določil sem pogoje za pridobivanje, vendar je Tovarna dušika Ruše od tega projekta kasneje odstopila.
Ste bili vseskozi zaposleni v Tovarni dušika Ruše?
Po letu 1970 je prišlo do združevanja sorodnih podjetij v SOZD-e. To združevanje je potekalo predvsem na politični ravni. Kar nekaj
mariborskih podjetij se je poleg Tovarne dušika Ruše vključilo v ta projekt (Zlatorog, Swaty, Pinus, Opum). V SOZD-u so se formirale skupne
službe, ki so opravljale dela za vse tovarne. Moja naloga je bila razvijati nove panoge za vsa podjetja. Za primer - v Opumu proizvodnja
plastičnih vrečk, ki bi bile od sedaj naprej pobarvane. Takšno delo je bilo zelo razgibano in zanimivo. Mnogo sem potoval. Po eni končani
nalogi sem dobil novo, popolnoma drugačno in to je zame pomenilo velik izziv.
Glede na to, na kakšnem vodilnem mestu ste danes, je bila vaša poklicna pot najverjetneje kar dolga in zapletena.
Februarja 1979 mi je takratni direktor Tovarne dušika Ruše, inženir Bojan Novak, povabil nazaj v tovarno in mi ponudil mesto direktorja
Agro Kemije, ki je delovala v okviru Tovarne dušika Ruše. Delo sem z veseljem sprejel. Agro Kemija je takrat proizvajala in še danes
proizvaja gnojila in sredstva za varnost rastlin. Mesto direktorja Agro Kemije sem opravljal do leta 1988, leto kasneje sem postal vodja
proizvodnje v obratih. Leta 1993 sem postal tehnični direktor Agra Ruše, in februarja letos njegov direktor.
Kako se je Tovarna dušika Ruše znašla v času, ko je večino velikih podjetij prevzel Sklad za razvoj republike Slovenije?
Začetek devetdesetih je za Tovarno dušika Ruše pomenil veliko krizo. Leta 1990 postane njen novi lastnik Razvojni sklad republike
Slovenije. Ta je analiziral poslovanje in ugotovil, da je Agro Kemija podjetje, ki je sposobno preživeti brez kakršnih koli sanacijskih
ukrepov. Tako je Razvojni sklad v časopisu objavil oglas o prodaji naše firme. Tisti, ki so se prijavili za nakup, so morali predložiti še
razvojni program do leta 1993.
Na razpis se je prijavilo pet podjetij, štiri slovenska in eno avstrijsko. Vendar se je delež tovarne razdelil med tri kandidate. 60 %
podjetja smo kupili štirje privatniki, 16 % ima v lasti banka SKB, 24 % pa je zase obdržal Razvojni sklad. Da smo mi štirje privatniki
kupili tako velik delež tovarne, smo vzeli hipoteke na naše premoženje. Moram reči, da je bila to tvegana in hkrati izredno dobra naložba,
kar se je pokazalo v naslednjih letih. Po tem nakupu se je podjetje preimenovalo v Agro Ruše. Naša proizvodnja se je razširila še na
proizvodnjo barv za les, lazur, lakov za parket, lepila za les, barv za označevanje cestišč.
Danes Agro Ruše v mariborskem gospodarskem bazenu slovi kot zelo dobro in cenjeno podjetje. Sicer se pojavljajo težave, ampak moramo
"brcati" dalje.
