TONE KUNTNER
SPOMINSKI ZAPIS
V Začarani grad, kakor so takrat imenovali Gimnazijo Miloša Zidanška (pozneje preimenovano v II. gimnazijo), sem prišel po šolski
reformi in po mali maturi s Klasične gimnazije v Mariboru v šolskem letu 1959/60. Dijaki te gimnazije smo nadaljevali in končali svoje
šolanje po starem programu, eni na I. realni, drugi na II. realni gimnaziji. Tudi nekateri profesorji so nam sledili, zlasti profesorji
latinščine in grščine.
Ker sem bil vozač z desnega brega Drave (vozil sem se z vlakom iz Bistrice ob Dravi), sem bil premeščen na II. gimnazijo. Ta prehod je
bil zame, mislim pa, da tudi za ostale, nekakšno olajšanje, saj smo vsi s Klasične imeli solidno osnovo znanja in tudi delovnih navad. Zato
smo se počutili bolj sproščene in imeli so nas tudi za nekoliko vzvišene. Pa nismo bili nič drugačni od sošolcev v paralelkah, le polenili
smo se sčasoma in se odvadili "klasičnega drila".
Meni je manj naporno življenje na tej šoli omogočilo, da sem imel več časa za pomoč doma na kmetiji, za delo pri kulturnem društvu na
vasi ... in ne nazadnje, imel sem več časa za svoje pesniško samotarjenje. Obiskoval sem celo literarni krožek na šoli. Ti pogovori so se
mi zdeli vznemirljivi, skrivnostni, velikokrat tudi tuji za moj "kmečki" svet. Rad se jih spominjam. In tudi vseh profesorjev, ki so mi
odkrivali skrivnosti duha, zlasti literature. Klasične, slovenske ... Prof. Hrastnikova, prof. Gaborovičeva ...
Sicer sem pa živel precej mimo gimnazije. Obšolskih dejavnosti, razen literarnega krožka, se nisem udeleževal. Malo zaradi vozaštva,
malo zaradi nagnjenosti k samotarstvu. Še danes se čudim, da se nisem udeležil svojega maturantskega plesa. Ni se mi zdelo pomembno. Skoraj
polletne priprave nanj, zlasti sošolk, so mi bile nerazumljive in zdele so se mi, blago rečeno, tudi nerazumne. Šele mnogo pozneje, pri
svojih sinovih, sem spoznal, da je to pravzaprav velik dogodek, vreden veselja in praznovanja. Saj z maturo človek postane maturus (zrel).
Z maturo smo torej postali zreli za življenje. In se raztepli po svetu. In kjerkoli smo se znašli, nas je naprej medilo in zmedilo
življenje samo.
Tone Kuntner
dijak II. gimnazije od 1959 do 1963
pesnik in igralec, izredni profesor za umetniško besedo na AGRFT, član Mestnega gledališča ljubljanskega
