JOžICA LEDINEK
Morda ste kdaj prelistavali časopis ali pa brskali po internetu ter zasledili ime Joanne Ledinek - Paddle. In če ste si vzeli čas ter
prebrali, kar piše ob imenu, ste lahko ugotovili, da je Joanne Ledinek - Paddle v bistvu Jožica Ledinek - Paddle. Mariborčanka, ki je po
gimnaziji odpotovala v Avstralijo, tam študirala ter postala svetovno znana specialistka biokemije.
Jožica Ledinek se je septembra 1960 vpisala na II. gimnazijo v Mariboru. Ostala je le tri leta in je bila prva dijakinja, ki je na II.
gimnaziji preskočila letnik. Po opravljeni maturi je odpotovala v Avstralijo k teti in stricu v Melbourne. Na univerzi Monash v središču
Melbourna je nato študirala biokemijo in kasneje tudi magistrirala s tega področja. Danes jo svet pozna predvsem zaradi njenega
raziskovalnega dela na področju gojenja tkivne kulture kože. Za pomembne izsledke je prejela med drugimi priznanji tudi visoko državno
nagrado Order of Australia. V Avstraliji si je ustvarila tudi družino. Poročila se je z Avstralcem ter rodila sina in hčerko.
Zakaj ste se odločili, da boste obiskovali II. gimnazijo?
Prve štiri razrede osnovne šole sem obiskovala na Žolgerjevi šoli, nasledje štiri pa v poslopju II. gimnazije. Ker sem živela blizu
Betnavskega gozda, pol ure hoda do šole, nisem imela velike izbire glede tega, na kateri gimnaziji bom nadaljevala šolanje. Tako sem se
septembra 1960 vpisala na II. gimnazijo.
Kakšni so vaši spomini na srednjo šolo, ali se vam je kak dogodek posebej vtisnil v spomin?
Svojih treh let na tej šoli se, razen nekaterih dogodkov, spominjam le bežno. Nikoli pa ne bom pozabila, kako smo nekoč pisali šolsko
nalogo iz slovenščine. Ko sem "primerjala" svoje odgovore s sošolkinimi, ki je sedela pred menoj, me je profesor opozoril, naj ne iztegujem
vratu preveč, ker bi za posledicami utegnili trpeti še moji potomci. To me je skrbelo, vse dokler nismo v prvem letniku na univerzi
obravnavali genetike.
Ali je šolanje na II. gimnaziji vplivalo na izbiro študijske smeri?
Brez dvoma. Kemija mi je bila vedno pri srcu in profesor Ivanekova jo je zmeraj znala zanimivo prikazati.
Zakaj ste se odločili, da boste preskočili letnik in takoj po končani maturi nadaljevali študij v Avstraliji?
Jeseni leta 1962 (bila sem v tretjem letniku) je prišla na obisk teta iz Avstralije in me povabila, da se z njo vrnem na daljši obisk v
Melbourne. Moja mama je vztrajala, da moram najprej končati gimnazijo. Ni mi preostalo drugega kot opraviti tretji in četrti letnik skupaj.
Naredila sem načrt in s trdno voljo ter ogromno dela konec poletja '63 naredila izpite za četrti letnik in istočasno tudi maturo, ko so
drugi dijaki delali še popravne izpite. Z opravljeno maturo sem tako lahko odpotovala v Avstralijo.
Živela sem s teto in stricem, ki sta bila tako dobra, da sta me pri študiju finančno podprla. Študirala sem na znanstveni fakulteti
univerze Monash, in sicer kemijo.
Vemo, da ste uspešna znanstvenica na področju gojenja tkivne kulture kože. Zakaj ste se odločili ravno za to raziskovalno področje?
Končala sem kemijo in pozneje specializirala v biokemiji. Kot biokemik sem nato leta delala na univerzi Monash na medicinski fakulteti
na oddelku za kirurgijo. Moj profesor oz. predstojnik je bil tudi direktor centra za opekline v eni največjih državnih bolnišnic v
Victoriji. Tako je bilo moje raziskovalno delo vedno s področja opeklin. Po letih neuspešnega iskanja sintetičnega nadomestka za kožo sem
prišla do zaključka, da je morda odgovor potrebno iskati v naravi. Tako sem pričela z raziskovalnim delom na področju gojenja tkivne
kulture kože.
Kaj je tkivna kultura kože in kako poteka postopek gojenja? Kaj vzgoja tkivnih kultur kože pomeni v medicini danes in kakšni so vaši
cilji v prihodnosti?
Koža je eno od najbolj imunogenih tkiv, zato morajo biti celice, iz katerih vzgojimo kožno tkivo, od pacienta, ki tkivo potrebuje. Na
kratko lahko postopek gojenja opišemo takole: od pacienta vzamemo za znamko velik košček kože, ki ga s pomočjo encimov razkrojimo v
celice. Te celice nato razmnožimo. Celice najprej zrastejo v enocelični sloj, ta pa nato v večslojno tkivo. Kot verjetno veste, je koža
sestavljena iz dveh plasti. Zunanja plast se imenuje epidermis ali povrhnjica, notranja pa je dermis ali usnjica. Trenutno znamo vzgojiti
le povrhnjico, naše upanje in cilj pa je, da bi nekoč lahko vzgojili še usnjico in s tem celotno kožo.
Kaj pa družina? Ali vas doma pri raziskovalnem delu podpirajo? Ste ohranili stike s sorodniki iz Slovenije?
Poročena sem z Avstralcem anglosaksonskega porekla, ki je tudi znanstvenik. Spoznala sva se na univerzi. Jaz sem ravno končala študij,
on pa je bil predavatelj. Vedno sva si pomagala, tako pri delu v službi kakor tudi doma. Imava sina Paula in hčerko Alenko. Paul je v
tretjem letniku univerze, Alenka pa je ravno končala srednjo šolo.
Moji stiki s sorodniki iz Slovenije in s Slovenijo so bili vedno zelo pomembni. Zato imajo sedaj tudi otroci in mož Slovenijo za svoj
drugi dom. Zadnjič sem obiskala Slovenijo septembra '98, ko sem bila povabljena na prvi kongres zdravnikov slovenskega porekla iz vsega
sveta.
Kako sedaj gledate na vse, kar ste dosegli v svoji bogati in uspešni karieri?
Mislim, da oseba, v katero sem se oblikovala, ni zasenčila osebe, katera sem včasih bila. Ostala sem ista, le da me je moja življenjska
pot obogatila s številnimi izkušnjami in novim znanjem.
Kaj je vaše sporočilo vsem mladim raziskovalcem?
Objemi svetovno znanstveno skupnost s pomočjo elektronske pošte, interneta, itd. in s tem izkoristi bogastvo vedno večjega vedenja in
napredka. Danes ni dovolj, da si najboljši v Sloveniji ali Avstraliji, uspeti moraš na svetovni ravni. Z napredkom tehnologije se svet
manjša in razdalje niso več ovire. Tako smo lahko v stiku drug z drugim in s svetom. Ne le, da na ta način osebno napredujemo, pač pa tudi
prispevamo k napredku celotnega človeštva. Tekmovanje je dobro, sodelovanje je boljše.
