MATJAž LUTARIč

DRUGONOSTALGIJA

Piše se leto 2000. Končno, so vzneseno rekli nekateri. Prelomno leto, so slovesno zatrjevali drugi. Začetek novega tisočletja, so navdušeno vzklikali tretji. Konec starega tisočletja, so ognjevito ugovarjali četrti. To sploh ni res, so se zmrdovali peti, ki štejejo leta po kakšnem drugem koledarju. Šesti pa so samo skomignili z rameni, češ: saj ni važno, katerega leta smo. Važno je tisto, kar se dogaja okoli nas, zlasti pa, kar se dogaja v nas samih.

Vendarle pa so letnice koristen pripomoček in če videokaseto časa zavrtimo za šest let nazaj, se trak ustavi v letu 1994. Slovenija je takrat doživela "bronasto dobo" v alpskem smučanju. Marca je Ionesco razžalostil literarne kroge, ki so otožno vzdihovali: "Kralj umira". Enak vzdih se je maja razlegal po Braziliji, ko se je v Imoli raztreščil na prafaktorje Ayrton Senna. Brazilce je nato julija potolažila njihova nogometna enajsterica, ki je z bele točke uspešno prerešetala italijansko mrežo v finalu svetovnega prvenstva. Vrhunec leta pa je bil nedvomno v začetku septembra.

Moja malenkost je bila enota populacije v razredu 1. b. V tem razredu nas je bilo zbranih okoli 30, koliko natančno, niti ne vem več, saj smo se vsi zbrali le v dnevih, ko ni bilo za nikogar nobene nevarnosti v obliki pisnega ali ustnega preverjanja znanja, poleg tega pa se je skupno število b-jevcev iz leta v leto malce spreminjalo. Res pa je, da tistim, ki s(m)o se določenega dne zbrali v matičnem razredu preljube nam šole, nikoli ni bilo dolgčas. Verjetnost, da bi bilo komu dolgčas, je bila neskončno majhna zlasti ob sedmih mega dogodkih:

boj za življenje in smrt vsak dopoldan okrog pol desetih v tetini kantini, kjer so imetniki krulečih želodcev brez milosti jurišali do tetinega okenca, iz katerega so se širile vonjave, ki so do blaznosti razdražile nosno sluznico. V borbi za malico ni več veljalo mušketirsko načelo: vsi za enega, eden za vse (ki smo ga upoštevali povsod drugod, zlasti pa ob preverjanjih znanja), ampak načelo: vsak samo zase in proti vsem
ropotanje fotokopirnih strojev v Jocotovi rezidenci - balzam za ušesa tistih, ki so iz najrazličnejših razlogov potrebovali fotokopijo kakšnega papirja, bolje rečeno, papirčka, s (po mnenju profesorjev) pomembnimi podatki
šelestenje kart za tarok po raznih bolj ali manj skritih kotičkih. Nekateri profesorji so imeli posebno strast v obliki odvzemanja igralnih kart neprevidnim tarokašem, ki so v igralski vnemi popolnoma pozabili, da so na taroku sovražnem ozemlju
športni (zlasti nogometni) boji profesorske vrste z izbranimi vrstami posameznih razredov. Vratar - prof. Mikič - je bil včasih nerešljiva uganka za napadalce iz vrst dijakov, prof. Crnjac pa je s svojimi projektili proti nasprotnim vratom znal izkoristiti vse prednosti, ki jih ob strelu na gol prinaša temeljito poznavanje fizikalnih zakonov
dogodki v okviru "pomladi na II. gimnaziji", ki je s svojo barvitostjo in pestrostjo prav vsakomur ponudila kaj zanimivega
izid nove številke Borca - šolski časopis, ki je s svojimi članki navduševal celotno populacijo ne samo DGM, ampak tudi Slovenije, Evrope, sveta in vesolja. Seznam nagrad, ki jih je časopis pobral na raznih tekmovanjih, je daljši kot seznam Madonninih ljubimcev - in to pove vse, a ne
EST-jeve predstave v amfiteatru, ob ogledu katerih je gledalcem zastajal dih - če bi posneli filmsko verzijo Aladina, bi bil to hit, ki bi končno presegel slavo prazgodovinske, a doslej skoraj edine slovenske filmske uspešnice - Kekca. Posebno pohvalo si zasluži oglaševalska ekipa EST-ja, ki je vsak teden oznanjala, da bo naslednja predstava zadnja (vedno pa so pozabili dodati: "v tem tednu").

Poudariti moram, da smo dogodke skupaj ustvarjali učenci in profesorji. Da smo eni in drugi svoj del naloge več kot odlično opravili, dokazuje prav pestro gimnazijsko življenje, ki se je z maturo (ki sploh ni bila tako strašno težka) uspešno končalo. Potem smo šli dijaki vsak po svoji poti. Mene je zaneslo na Pravno fakulteto v Mariboru, a se ob bitkah z raznimi paragrafi dostikrat spomnim tudi prejšnjih sošolcev in profesorjev. Prav slednji so poskrbeli, da imamo bivši dijaki II. gimnazije nekaj skupnega - čudovito mavrico spominov na gimnazijska leta in znanje, ki nam bo pomagalo na naši poti do zvezd. Če se izrazim bolj realistično: na naši poti do (upajmo) dobro plačanega stolčka. Ali vsaj pručke.

Gotovo pa bo II. gimnazija Maribor tudi v bodoče, tako kot 4. b (1994-1998), razred zase. Ne glede na leto, ki se bo pisalo.

Matjaž Lutarič
dijak II. gimnazije od 1994 do 1998
študent prava, eden od petih zlatih maturantov generacije 1998, ki je dosegel vse možne točke