ALEš MAVER
II. gimnazija za mostom, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja. Ups, patetične izjave mi
še gladko teko z jezika. Ampak - kar je res, je res. In res je, da nimaš bahate, vse bele fasade katere od šol v notranjem mestu. Ko sem te
prvič ugledal - tam dvaindevetdesetega - toliko, da nisem pomislil: Ali more priti iz tako puščobne zgradbe kaj dobrega? Pa kaj sem hotel,
v tistih letih so vsi drli k tebi, zatorej sem požrl zloben pomislek in se upotil za njimi. Na tihem mi vendarle ni dalo miru in sem umoval
sam s seboj, tu in tam tudi z drugimi.
Kaj neki so šli vsi gledat na Trg Miloša Zidanška? Človeka, odetega v kože, ki se je hranil s kobilicami? Malo verjetno. Imeli bi ga za
bedaka. Napovedano ustno spraševanje? Ja, bilo je zlata vredno, da bi ga le kaka prosvetnoministrska slan'ca ne pobrala. Odstotke od nič do
sto z vsemi kombinacijami in permutacijami? Pri moji ljubezni do statistike, prav mogoče.
Ampak pravi razlog se mi je začel razkrivati, potem ko sem obiskal informativni dan na eni izmed šol z bahato fasado v notranjem mestu.
Razkrival se mi je skoraj polna štiri leta, korak za korakom. Ni bila fasada. Prenesel sem - resda težko in z grenkobo v srcu - da so z
administrativnim ukrepom iz bele prestolnice ukinili "procente". Pa tako smo bili ponosni nanje. Lahko smo se trkali po prsih in govorili,
pri nas na Drugi delamo to tako in tako, čisto drugače ... Kar usta so imeli odprta, žalujoči ostali, ko so nas poslušali. Kaj hočemo, šli
so in ni jih bilo nazaj, do danes ne. Čar Druge je - kot rečeno - kljub temu ostal.
Pa smo tu. V jedru. Za zidovi Druge. Kjer so ... ljudje. Vsi po vrsti. Nobene zveri, nobenega zmaja. Niti nobenega namišljenega,
samooklicanega boga. Mislim, da je to odločilno. Da smo zategadelj pridrli čez most. Da nam je zato šlo vsaj malo na jok, ko so nas junija
'97 "nagnali". Seveda smo v teh letih vknjižili mnogo podatkov, izvedeli za mnoge zanimivosti, se mnogokdaj čudili modrosti in izkušenosti
profesorjev in dijakov višjih letnikov. Ampak marsikaj od tega je šlo v pozabo (saj poznate formulo: Več znaš, več pozabiš). Večina, bi
rekel. Občutek, da si štiri leta preživel med dobrimi ljudmi (o katerih bi bilo res vredno napisati povest ali dve), ta je ostal. Tudi
želja, da bi sam posta(ja)l tak. Ker po tem fasada neha biti pomembna. Ker imaš občutek - in jaz sem ga imel - da bi lahko prijel sonce ali
Boga samega za brado. Kar je sicer lep, a hkrati blasfemičen, zato pa nepriporočljiv občutek.
Da se ne potopim čisto v jezero patetike, naj končam z veliko črno piko. Za katero pa naša ljubljena Druga ni sama nič kriva. Uganili ste,
tej Zgagi je ime Matura. Najuspešnejši projekt v našem šolstvu v minulem stoletju (rad bi vedel, kakšni so manj uspešni). Ne, ne razumite
me narobe, dosegel sem čisto spodoben rezultat, toda ... Ali ni neznanska škoda, da poslušajo učenci (profesorji pa z njimi) to v bistvu
nepomembno besedo zjutraj, ko vstajajo, opoldne, ko stojijo v vrsti pri teti, zvečer, ko legajo spat, in to od prvega do četrtega letnika,
petintrideset tednov na leto? Ali je prav, da stojimo pred njo kot pred nekakim malikom in sestavljamo v njenem imenu neskončne kataloge
znanja, pri čemer marsikaj tistega, kar bi bilo pomembno, ostane pred pragom šol, ker pač "ni za maturo"? Kajti nazadnje matura ne rešuje
nobenega problema in v bistvu tudi ne odpre nobenih vrat. Z njo se nič ne konča, čeprav verjamem, da dobi prenekateri dijak tak vtis.
Pa to, kot rečeno, ni stvar II. gimnazije. Ob jubileju ji želim samo, da bi ji ne matura ne kaka druga, še hujša ujma ne izpila njene
velikanske duše.
II. gimnazija za mostom, Bog s teboj!
Aleš Maver
dijak II. gimnazije od 1993 do 1997
študent teologije, slovenščine in latinščine
