PROF. DR. FRANC POHLEVEN
Dr. Franc Pohleven je osebnost, dejavna na mnogih področjih. II. gimnazijo je obiskoval v letih od 1966 do 1970. Uspelo mu je nekaj, na
kar mnogokrat pozabimo: združiti lastne interese s poklicem. Že v srednji šoli je kazal vsestransko nadarjenost: prepeval je v pevskem
zboru Jože Ambrož, vodil fotografski krožek, vključen je bil v biološki krožek ter dokončno odkril predanost biologiji in raziskovalnemu
delu. Kljub natrpanemu delavniku, ki ga zahteva mesto izrednega profesorja, je bil takoj pripravljen na pogovor.
Kakšni so vaši spomini na gimnazijo in kako bi opisali sebe kot dijaka?
Šolo imam v lepem spominu. Bil sem razigran in navihan dijak. Posebej se spomnim svojih dialogov s prof. Kavčičem. Nisem bil najbolj
vzoren učenec, vendar je bila šola zame vedno na prvem mestu. Jeziki mi niso ležali, toda učitelji so razumeli moje zanimanje za biologijo,
zato so bili na drugih področjih z menoj bolj popustljivi.
Ali ste seznanjeni s spremembami na naši šoli, kot je na primer program mednarodne mature? Kaj menite o njih?
Seveda sem slišal za mednarodno maturo. Sem za drugačen način pouka, vendar ne za ceno materinščine.
Kako ste se odločili za svoj poklic? Je bila to samo naključna izbira ali ste si to želeli že od nekdaj?
Biologija me je zmeraj zanimala. Kot otrok sem ure in ure opazoval mravljišče. V osnovni in srednji šoli se biologije nikdar nisem učil
na pamet, saj je to veda o življenju - vse se mi je zdelo enostavno in logično povezano. V gimnaziji sem brez pomoči mentorja sodeloval z
biološko raziskovalno nalogo na tekmovanju „Gibanje znanost mladini". To mi je med počitnicami omogočilo udeležbo na mladinskih
raziskovalnih taborih. Ker sem se ukvarjal tudi s fotografijo, sem se spomladi vpisal na FDV. Toda že med počitnicami sem si premisli in se
jeseni vpisal na Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete.
Kako sedaj gledate na svoj poklic, ko ste tudi sami profesor?
Še vedno sem na isti strani, to ni obratna vloga. Čim bolj se želim približati študentom, spodbujati želim njihov interes. Ugled
profesorja ni vzpostavljen s tikanjem in vikanjem oz. s častjo, ampak z odnosi. Pomembno je, da z mladimi delaš s srcem.
Kot profesor se zagotovo vsak dan srečujete s pomanjkljivostmi šolskega sistema. Katero stvar bi takoj spremenili?
Na ravni osnovne in srednje šole smo Slovenci med najbolje izobraženimi na svetu, toda to ne velja za študente oziroma diplomante. Sedaj
je tako, da so predavanja simbolična - na njih prisotnost ni obvezna - namesto da bi bilo obratno in bi bili simbolični izpiti. Profesor
mora dati znanje in študente napraviti konkurenčne. Pomembna je dostopnost profesorja, ne njegova popustljivost. Tudi profesorji na
srednjih šolah so nekoč znali prisluhniti dijakom, spodbujali njihove interese in jim niso onemogočali nadaljnje izobrazbe s tem, da bi jih
silili, naj bodo dobri na vseh področjih.
Narediti doktorat pri šestintridesetih je velik uspeh. Kakšen recept predlagate?
Je delo, če hočeš uspeti. Narediti doktorat pri teh letih ni tak uspeh, ker ga danes mladi raziskovalci naredijo že mnogo prej.
Kaj je glavna tema vašega raziskovalnega dela? S katerimi področji se ukvarjate?
Sem predvsem mikolog. Moje področje so glive, lesni škodljivci, zaščita lesa in gojenje gob. Tema mojega doktorata je bila mikoriza -
regulacija absorpcije mineralnih snovi s fitohormoni v gobe. Združil sem dve takrat veljavni teoriji o povezanosti med gobami in
rastlinami: če je v tleh malo mineralov, hormoni citokinini vplivajo na permeabilnost membrane. Spremenjena permeabilnost pa omogoča
izmenjavo mineralov in sladkorjev med simbiontskima partnerjema. Raziskovalno in strokovno pa se tudi ukvarjam z gojenjem gob. V Sloveniji
sem vzpodbudil zanimanje za gojenje še drugih vrst gob, in ne le šampinjonov. Dejaven sem na mnogih strokovnih področjih, med drugim sem
organiziral mladinske raziskovalne tabore za srednješolce s področja biologije in lesarstva.
Kaj posebej sporočate ali svetujete našim dijakom?
Naj dijak prisluhne sebi in tisto bo v življenju delal s srcem. Ko se odloča za študij, naj se spomni, kaj ga zanima. Mora biti odprt,
ob učenju pa si mora najti čas tudi za zabavo in konjičke.
