MILAN PREDAN
DVE MINUTI DO GUINESSOVE KNJIGE
Gimnazijska lekcija ena. Naučil sem se je tistega daljnega 1. septembra 1969, na moj prvi srednješolski dan, in je čista parafraza
znanega francoskega kodeksa prijaznosti (saj veste, vedno pozdravi moškega, starejšega od sebe, ker nikoli ne veš, ali ni tvoj oče): nikoli
se ne stepi s fantom, mlajšim od sebe, ker nikoli ne veš, ali njegov oče ne bo postal tvoj razrednik. Z družino Marolt smo takrat bili
sosedje, z njihovim Nikom sva še kot osnovnošolca nekoč imela petelinji boj in je njegov ati Slavko zaradi tega celo uradno protestiral pri
mojem ateju Ivanu ("Vašemu mulcu bom že še pokazal!"). Potem pa šok! Ati Slavko Marolt je na tisti grozni septembrski dan vstopil pred naša
že tako prestrašena obličja 1. f in se predstavil kot naš razrednik. Pa še spoznal me je.
Gimnazijska lekcija dva. Nikoli ne sodi ljudi po prvem vtisu. Vsa naslednja leta je bil čisto v redu razrednik - če ni po naključju
vstal z levo nogo in se odločil, da bo s kakšno svojo uro zemljepisa prišel v Guinessovo knjigo rekordov po številu kolov na minuto. Nekoč
je sošolcu Borisu Topolovcu - Ogiju pri njem celo uspelo fasati šus, še preden je sploh odprl usta. "Katero gorovje je še nastalo v
terciaru?" Ogi vstane, da bi odgovoril, Marolt pa: "Sedi, ena!" Matevž iz obupa izstreli kot iz topa: "Japonske Alpe!" "Ti bom jaz dal
japonske Alpe! Sedi, šus." In tako do konca in naprej. Ko smo si v odmoru lizali rane, smo ugotovili, da sta mu do rekorda manjkali samo
dve minuti, ker je zvonilo, preden je uspel vprašati in stisniti šus še zadnji četverici. No ja, čez nekaj dni so vsi ti koli iz
redovalnice praviloma čudežno izginili ... Atiju Slavku pa sem navsezadnje lahko hvaležen tudi osebno: zavzel se je zame, ko je bilo med
številnimi protikandidati iz pretežno "boljših" družin (moja je bila pač
delavska) treba določiti zidanškovca, ki bo imel čast srednjo šolo končati v ZDA.
Gimnazijska lekcija tri. Zmagati ni vse, zmagati je edino. Slovenščina pri pokojnem profesorju Skalku Kavčiču je bila od prvega trenutka
moj najljubši gimnazijski predmet, ki sem ga osvojil v slogu prišel, videl, zmagal. Samo pri prvem gimnazijskem prostem spisu z naslovom
"Moji prvi vtisi o gimnaziji" se je bilo treba potruditi in vrata do večne slave so se odprla. Res je, da v naslednjih treh letih te slave
ni bilo vedno lahko vzdrževati. Pri našem ljubem simpatičnem Skalku smo namreč nenehno bili "vsi vprašani", in ker velikokrat nihče ni
odgovoril, je v teh primerih praviloma sledil usodni stavek: "No, Predan, povej jim." In ker tudi Predan velikokrat ni odgovoril, je Skalko
to mirno vzel na znanje in prešel na novo snov. Drage sošolke in sošolci, za to izpostavljanje na prvi frontni črti bi mi še kdaj lahko
bili hvaležni!
Gimnazijska lekcija štiri. Prvi utegnejo biti zadnji in zadnji prvi. Kar pomeni: ne podcenjujte nikogar, ki ga srečujete na šolskem
hodniku. Ja, kdo bi si takrat, okoli sedemdesetega, mislil, da bo iz nas kaj ratalo? Noreli smo za Pink Floydovo Ummagummo in za Zvezdinim
Draganom Džajiđem, pili modna gin in biter (vmes pa ljutomerčana), puščali žepnino pri Bertalaniču in v Emoni, kadili Moravo s filtrom,
sanjali o prvem avtu, po možnosti z ligezicem (fičko ga je imel, če si sedež zlomil), in nismo imeli pojma, da so v tistem času oni zgoraj
žagali Savko in Kavčiča. Tudi profesorji nam tega niso povedali. In tako je kot pravi revolucionar izzvenel naš boemski gimnazijski pesnik
Teodor, ko je nekega pusta v začetku sedemdesetih prišel v šolo maskiran v nemško vojaško čelado (dobrih dvajset let kasneje je bil vodja
kadrovske službe v našem podjetju).
Gimnazijska lekcija pet. Nikoli ničesar ne obžaluj. Zakaj bi denimo danes obžaloval, da sem edini pravi cvek v treh zidanškovskih letih
dobil pri računalništvu, in to zato, ker nas je peščica zaradi fuzbalske tekme (Maribor je bil navsezadnje takrat v prvi jugo-ligi)
špricala uro, gumpci pa smo na poti s tekme skoraj trčili v računalniškega prfoksa na poti iz šole.
Pri naslednji uri mi je za kazen s fortranom IV skoraj zavozlal črevesa. Leta kasneje sem v neki družbi pripovedoval zgodbo o tem groznem
zadrtežu, sodelavka pa se je samo nasmehnila: ja, saj je res malo zaguljen, veš, je moj mož!
Milan Predan
dijak II. gimnazije od 1969 do 1973
glavni in odgovorni urednik Večera
