MAJDA PšUNDER
UTRINEK IZ GIMNAZIJSKEGA čASA LETA 1962
Ko sem bila pozvana, da napišem spominski zapis o šolanju na II. gimnaziji, sem bila počaščena in sočasno vznemirjena, ker so se mi
mnogi dogodki živo risali v spominu.
Kaj odbrati? To, kako prav je bilo, da sem se odločila za šolanje na Drugi, ker mi je dala izjemno dosti znanja? To, kako ponosni smo
bili, ker smo verjeli, da je Druga boljša od Prve? To, kako razumevajoča je bila prof. Vrečerjeva, naša prva razredničarka, in kako
očetovski je bil prof. Muzlovič, naš razrednik, do konca šolanja na gimnaziji? To, kako smo doživljali mlado matematičarko prof. Šavsovo?
To, kako z veseljem smo peli v pevskem zboru? To, kako smo obšli hora legalis? To, kako sem dobila in preživela svojo prvo negativno oceno?
Ali to?
Vpisala sem se na gimnazijo zato, ker so mi doma rekli, da je za poklicno neopredeljene, kot sem bila sama, to najbolje. 1. f je bil
heterogen razred in z nami so bili tudi fantje iz semenišča. Kljub heterogenosti interesov, smo postali homogen kolektiv, v katerem so se
spletle iskrene prijateljske vezi. Gimnazija je ponujala resen program, mnogo interesnih dejavnosti in organizirala je tudi občasne plese.
Eden takih je bil spoznavni ples, ki je usodno vplival na moje nadaljnje življenje. Mislim, da je bil zadnje dni v oktobru 1962. leta. Z
Dragico sva postali zaupni prijateljici in spoznavni ples je bil pravi dogodek za pripravo in zaupne pomenke. Priprava je zajela primerno
obleko, frizuro, pa tudi malo make up-a v gimnazijskem stranišču.
Z Dragico sva pričakovali opevano prvošolsko ljubezen. Ko je glasba zaigrala za ples, sva s muzali po vogalih in iskali kandidate za
prvošolsko ljubezen. Izbrali sva jih, zase vem, da jih je bilo pet, vseh pet med maturanti. Čeprav sva bili polni optimizma, gneče s stani
izbranih kandidatov ni bilo. Maturanti, ki so bili organizatorji plesa, so izkupiček pobrali za svoj maturantski ples, zato so pripravili
tudi igrice. Ena takih je bila srčkov ples, kjer so fantje kupili oštevilčen srček, dekleta pa smo iz vreče izvlekle par temu srčku z enako
številko. Izvlekla sem štirico. Ko je napovedovalec pozval pare, med katerimi je bila tudi štirica, sva se na plesišču znašla s Ticijem,
enim od izbranih kandidatov. Takrat, ko me je prijel za ples, so ostali kandidati takoj odpadli. Med plesom sva izmenjala nekaj
vljudnostnih besed in "hvala za ples". Po tem plesu nisem več plesala, bilo mi je vroče in oprezala sem za njim. Z Dragico sva šli sami
domov, ne prav zgovorni, pa tudi preveč razočarani ne. Vem pa, da se je takrat začela moja enostranska prvošolska ljubezen. Od naslednjega
novoletnega plesa nisem pričakovala veliko, pa vendar se je zgodil premik. Spet sva plesala, čeprav le enkrat. Ko sem se odpravljala domov,
sta se mi pridružila Edo, moj sosed - maturant, in Tici. Pogovarjali smo se, zame nepomembne stvari, si ob slovesu zaželeli lepe praznike
in se cmoknili. Poljubček na lice je poglobil mojo, še vedno enostransko, prvošolsko ljubezen. Po novem letu je bil šolski športni dan.
Slučajnost naju je pripeljala do pogovora in sledilo je povabilo za kino. Malo sem si izgovarjala, ne preveč, da ne bi odstopil od
povabila. In po tem so se zmenki nadaljevali, ljubezen je rasla in čez sedem let sva jo okronala s poroko in čez čas še z najinim Igorjem.
Srečna ljubezen mi je dajala voljo in moč za učenje, za sodelovanje na interesnem področju, pa tudi za lumparije.
Nekateri učitelji so bolj, drugi manj razumeli našo mladost. Gotovo pa je, da so nekateri vplivali na naše profesionalne odločitve in
pripomogli k temu, da smo določena predmetna področja vzljubili. Sama sem ljubila učiteljevanje in postala profesorica pedagogike. Želja po
dodatnih znanjih in Ticijeva spodbuda sta me usmerili v podiplomski študij, tako da sem doktorirala iz pedagogike. Zaposlena sem na
Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer sem profesorica pedagogike in trenutno tudi prodekanka za izobraževalno dejavnost. Tici je doktoriral
iz gradbeništva in je profesor na Fakulteti za gradbeništvo, najin Igor je magistriral in gre po očetovih stopinjah.
S sošolci se srečujemo vsakih pet let in vedno si imamo veliko povedati. Leta 2001 bo minilo 35 let, od kar smo zapustili gimnazijske
klopi. Teh klopi se z veseljem spominjamo. Mislim, da so to bila najlepša leta moje mladosti.
Ponosna sem na svojo gimnazijo, ki praznuje 50. rojstni dan. Želim ji še veliko uspehov na vzgojno-izobraževalnem področju. Naj mi bo
dovoljeno parafrazirati Anonimussa: So ljudje, ki iz sonca naredijo rumeni madež, so pa tudi ljudje, ki iz rumenega madeža naredijo sonce.
Ljudje z II. gimnazije to znajo in zmorejo!
Majda Pšunder
dijakinja II. gimnazije od 1962 do 1966
profesorica za občo pedagogiko na Pedagoški fakulteti Maribor
