SAMO REPOLUSK
UTRINKI IZ DEVETDESETIH NA II. GIMNAZIJI
Vse se je začelo z vzpodbudnim napisom na vhodnih vratih tedaj še Srednje naravoslovne šole Miloša Zidanška: "Bil sem fant, mlad, vesel,
potem pa sem se vpisal na SNŠ". Fazanom nam je zastajal dih, a v četrtem letniku smo že kar pogrešali ta napis, ki je izginil v začetku
zadnjih devetdesetih tega tisočletja (seveda je imela trditev predvsem namen podobno kot mnoge druge na najrazličnejših bolj ali manj
"osebnih" krajih naše gimnazije sproščati di(v)jake pri vsakdanji trdi tlaki).
Leto 1990 so oblikovale velike spremembe: vse od za dijake pretresljive uvedbe procentov pri ocenjevanju (kar sam uspešno preizkušam še
danes na svoji mladini - hvala Ivan!) pa do prehoda iz enoumja misli v demokracijo, ki pa je znova enoumje - tokrat kapitala. Zanima me,
ali so kdaj ugotovili, kdo je nek večer po predsedniških volitvah s kredo počečkal celo Titovo fotografijo, ki je tedaj še strumno visela
nad tablo ... Leto 1991 je zaznamovala samostojna Slovenija. Prav prijetno mi je ob misli na vsa tista pričakovanja, čeprav se megleno
spominjam, da so imeli največ pripomb proti tej zamisli ravno starši nekaterih dijakov, ki so predstavljali slovensko inteligenco, in
napredni, razgledani sloj ... Šola je bila zelo fleksibilna in namesto STM smo imeli družbeno ureditev, kjer smo za spremembo sledili bolj
realnemu življenju.
In potem smo jo dočakali: II. gimnazijo namreč. Nekega dne so se na SNŠ pojavili plakati z napisom "II. gimnazija". Med nami je
završalo: "Kaj, šele drugi bomo? Tu pa moramo nekaj nar'dit'." In kmalu je povsod na plakatih strumno pisalo "I. gimnazija". Seveda se
tedaj nismo zavedali, da naziv "Druga" ne pomeni mesta po kvaliteti. Za boljše razumevanje naj povem, da je med povprečnimi dijaki
družboslovne in naravoslovne gimnazije potekal takšen pogovor: Družbeni: "Od genija do norca je le majhen korak." Naravni: "Ja, žal pa je
od norca do genija zelo velik."
Potem so se stvari normalizirale in znova sem se bolj posvečal svojim ljubeznim: gojil deževnike pri biologiji, užival v matematični
umetnosti, med odmori daroval čas odbojki na igrišču, pri jezikih pa osvajal oziroma usvajal besedni zaklad, da danes lahko kramljam celo s
kakšnim Angležem ali pa Nemcem. Pri matematiki mi je profesorica Branka deklamirala pesmico v angleščini, ki jo je znala še iz svojih
gimnazijskih let, pri slovenščini me je razrednik Boris učil šteti od ena do tri (upravičeno!) - danes tudi razumem, kako se je počutil v
vlogi mladega razrednika pred dijaki in kakšne misli obletavajo dijake med urami (in kakšne med odmori), pri fiziki nam je profesor Peter
razkrival skrivnost paralelepipeda v Joyceovi literaturi, dekleta sta zaposlovali poroki mladih profesorjev Borisa in Sašota, torej smo
devetdeseta preživljali kot normalni snovalci tretjega tisočletja.
Kljub svoji današnji naravoslovni usmeritvi pa sem najpomembnejše za osebno rast v srednji šoli prejemal verjetno ravno pri materinem
jeziku in družboslovju (kjer sem bil včasih v poziciji, včasih pa z veseljem v opoziciji). Znanje in delovne navade sem dojemal kot
sredstvo, cilj pa je bil postati bolj človek, človek odprtosti, odnosov in ljubezni. Na tem gradim sam in to naj bo popotnica moji II.
gimnaziji za bližnje tretje tisočletje (op.: 2001).
Samo Repolusk
dijak II. gimnazije od 1989 do 1993
profesor matematike na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška v Mariboru
