IVICA (GUMZEJ) STEVELIć
MAXI čASI
Daleč in hkrati blizu so časi med letoma 1958 in 1962, ko sem bila dijakinja II. gimnazije. To obdobje je podobno knjigi, ki ima le malo
strani in malo vrst, pa je vendarle hvalevredna, koristna in dragocena. Zame in za mojo generacijo. Ob jubileju moje šole prelistavam to
zaprašeno knjigo in pred očmi se zvrstijo veličastne slike neke mladosti, ki je gradila socializem in se pri tem še pa še smejala.
Spominjam se prostega časa, praznikov in vikendov, ki smo jih v prešernem razpoloženju preživeli skupaj. V Trsteniku pri Preddvoru, pa
na Ruški koči in številnih drugih kočah na Pohorju, kjer smo gospodinjili kar sami. Prazniki pred vrati, v naših žepih večna suša, mi pa,
hajd, s teto Jožo na najbolj razkošne počitnice na Pohorju! All inclusive! Kako sijajna izbira turistične destinacije za mariborskega
srednješolca. Pljuča se nadihajo svežega zraka, obrazne mišice otrdijo od verižnih napadov smeha, od srca do srca pa se tkejo niti
prijateljstva, tovarištva in ljubezni. Nobenih kompleksov, nobenih odklonov, nobene potrebe po poživilih, nobenega bega v samoto. Mi in
naša svoboda.
In kje smo dobili denar za prenočišče, za mleko pri pohorskih kmetih, za "fasungo"? Prislužili smo si ga. Čiščenje neskooončnega števila
oken našega "začaranega gradu", zbiranje papirja, organizacija zabavnih večerov (na primer v kulturnem domu v Slovenski Bistrici),
dežurstva na plesih (popularni plesi na II. gimnaziji za vse mlade Mariborčane), kar je pomenilo prodajo vstopnic in garaško delo v
garderobi.
Pa seveda MAXI! Humoristično-zabavno glasilo dijakov 3. b z glavnim urednikom Frančkom Jaukom, ilustratorjem, žal pokojnim sošolcem
Lojzetom Kostanjevcem, "tehničnim ekspertom" Bogom Toplakom, "šefom propagande" Hugom Kuharjem in blagajnikom Dragom Feršem. In seveda ob
izdatni in vsestranski podpori slavistke, profesorice Jože Ambroževe. Sto dinarjev je bilo treba odšteti vsak mesec za MAXI-ja in vse
izvode smo prodali. Gimnazijci smo se v MAXI-ju prepoznavali, se z njim poistovetili, se veselili in jezili ob posameznih prispevkih,
medtem ko so nam v radijski oddaji Mariborski feljton požugali s prstom, Tomaž Terček pa je v televizijski oddaji glasilo pohvalil.
Redakcija MAXI-ja je kot odgovor na te kritike zapisala v tretji številki lista: "Dva kontrasta torej in vendar enaki pomisleki. Vsi mi pa
vemo, da nismo niti beli niti črni. MAXI je samo hudomušen primer samorojenčka ..."
Profesorica Joža Ambrož ni vedrila življenja le nam, bejevcem, ampak je predstavljala neprecenljivo vrednost za kulturno-umetniško
dejavnost na gimnaziji. Njeno požrtvovalno delo in vzorno prizadevanje za visoko kvalitetno umetniško ustvarjanje na šoli ji ni mogel in ji
ne bi mogel nihče poplačati z nobenim denarjem. Tako je uspešno vodila mešani pevski zbor, ki je občuteno in dopadljivo nastopal na vsaki
šolski prireditvi, gostoval pri mariborskih kolektivih, v okoliških krajih in na podeželju. Največji uspeh je dosegel maja 61 na okrajni
reviji srednješolskih zborov. Pri tem je pomembno predvsem to, da smo trikrat na teden hodili k pevskim vajam z veseljem, notranje
motivirani in v velikem številu. Nadalje je zbrala okoli sebe sposobne in nadarjene recitatorje ter dramske in literarne ustvarjalce. Naj
naštejem nekaj tistih, ki se jih spominjam: Borut Trekman, Vera Zorko, Silva Blassin, Marko Zorko, Peter Baloh, Rudi Kostič, Oto Vilčnik,
Mojca Ribič, Majda Grbac. Okoli te druščine so se zbrali še glasbeniki: Igor Orešič, Edvard Holntaner, Werner Ussar - mini jazz orkester
"Combo", ki je z glasbo popestril literarne večere. Vsi ti ustvarjalci in še mnogi drugi so dali v tistem času naši šoli poseben pečat in
čustven naboj. Recital Atomski vek je bil postavljen celo na oder SNG. Večer z dne 11. maja 61 piše: "Šesterica dijakov z II. gimnazije v
Mariboru je v režiji prof. Jože Ambroževe sinoči pripravila posebno doživetje. Tri dekleta in trije fantje so pod stilizirano, grozljivo,
raznobarvno, plastično shemo atoma in ob spretno usklajenih svetlobnih in glasbenih učinkih recitirali ... Dela avtorjev so kljub slogovni
različnosti izzvenela v skupen umetniški krik protesta proti atomski vojni ... Mladi recitatorji so prepričljivo, jezikovno čisto in brez
stereotipnega patosa poustvarili Borove atomske iluzije."
Verjamem, da bi moja mladost bila lepa, morda tudi lepša v drugačnih okoliščinah, saj je vsaka mladost lepa. Toda dejstvo je, da sem jo
jaz preživela na II. gimnaziji med bejevci, ki smo v MAXI-ju med svoje želje zapisali: "Želimo, naj profesorski zbor tudi prihodnje leto
nastopa v svoji standardni sestavi."
Ivica (Gumzej) Stevelić
dijakinja II. gimnazije od 1958 do 1962
učiteljica slovenščine in angleščine na Osnovni šoli Angel Besednjak v Mariboru
