DR. DANILO TüRK
Pred 30 leti je na II. gimnaziji maturiral tudi dr. Danilo Türk, prvi veleposlanik samostojne Slovenije v Združenih narodih, človek,
ki je s svojim delom Slovenijo popeljal v Varnostni svet, trenutno prvi svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Anana za politične
zadeve. V Organizacijo združenih narodov je prišel po dolgoletnem sodelovanju v gibanjih, klubih, delovnih skupinah in komisijah Združenih
narodov, vse od gimnazijskih let do leta 1992, ko je odšel v New York.
Verjetno so se vam prebudili spomini, ko ste prestopili prag naše šole.
Seveda. Na tej šoli sem maturiral pred 30 leti. To je zelo dolga doba in človek seveda marsikaj pozabi, toda so stvari, ki jih ne
pozabiš, in so stvari, ki jih čez 30 let bolje razumeš.
Zdi se mi, da je obdobje srednje šole pomembno med drugim tudi zaradi odločanja za poklicno usmeritev. Mi smo takrat v glavnem že vedeli,
kakšne stvari koga od nas zanimajo, torej, kaj bo kdo od nas poskušal v življenju početi, mene je diplomacija zanimala že takrat. Bil sem
med aktivnimi člani v klubu OZN, ki je takrat deloval na tej gimnaziji in je bil v tistih časih precej popularen. Takrat je bilo precej
manj mednarodnih stikov kot danes, danes več potujemo, veliko več je neposrednih kontaktov.
Dodal bi nekaj splošnega: pri vsem tem, kar je značilno za gimnazijsko življenje, ko človek spoznava nove stvari, ko določa svoje
interese, ko si nekako počasi začenja ustvarjati predstavo, kaj ga v življenju zanima, je najpomembneje, da se oblikuje nekaj, kar bi
imenoval moralni in intelektualni kompas. V tistih letih, vsaj v mojem primeru in v primeru ljudi, ki jih poznam, je bilo tako. Človek dobi
občutek, kaj je prav in kaj ni, in to je najpomembneje. Iz tistih časov sem si zapomnil dva pregovora: "Errare humanum est", "Motiti se je
človeško". drugega pa sem našel v nekem učbeniku matematike: "Ne boj se in ne sovraži." To je zame izredno pomembno. Človek se mora po
mojem mnenju z vsemi stvarmi spopadati brez strahu. Seveda pa strah nastopa ponavadi skupaj s sovraštvom. Tisti, ki bolj sovražijo, se bolj
bojijo. In to je recimo zelo lepo povezano z matematiko, ki prestraši dijake in jo potem sovražijo. Uporabnost tega moralnega načela je
namreč splošna. Upam, da imate tudi vi svoja spoznanja te vrste.
Omenili ste, da je takrat na šoli deloval tudi OZN klub. Kaj vas je tako pritegnilo v tem krožku?
V tistem času je bila to priložnost, da so dijaki, ki jih je ta stvar zanimala, spoznali Združene narode nekoliko bolj podrobno. To je
bil čas, ko so Združeni narodi bili praktično edina mednarodna organizacija. Evropska unija je bila takrat še na začetku, Svet Evrope ni
bil posebno razvit, takratna Jugoslavija ni bila članica Sveta Evrope. OZN je bila pravzaprav edina multilateralna ustanova, ki je imela
programe in tako vsebino, da smo lahko rekli, da je tudi "naša" organizacija, po drugi strani je bilo zanimanje za politična dogajanja
veliko. Šlo je za čas vietnamske vojne in ogromne mobilizacije javnega mnenja po svetu proti vietnamski vojni, ki je povzročila veliko
zanimanja za mednarodna vprašanja.
Že takrat se mi je zdela zelo zanimiva osnovna ideja Združenih narodov. Združeni narodi so izredno ambiciozna organizacija. Njeni cilji
so izredno težko uresničljivi, temeljijo na predpostavki, da lahko vse države na svetu sodelujejo v doseganju nečesa skupnega. Držav je
veliko, imajo zelo različne probleme, zelo različne interese, ideja vsesplošnega usklajevanja je izredno ambiciozna ideja. Drugače je na
primer v neki skupini držav, ki je manjša in je nastala zato, ker so njihovi interesi sorodni, kot je na primer prvotna EU. In meni se je
zdelo vznemirljivo prav to, da imajo Združeni narodi tako ambiciozne cilje in programe.
Ste se razen tega, da ste aktivno sodelovali v klubu OZN, ukvarjali še s čim?
Človek je na gimnaziji razmeroma malo časa. Veste, štiri leta, to ni veliko časa. V življenju je tako, da na začetku čas teče počasi,
čim starejši ste, tem hitreje, in zdi se, da se vse skupaj že tudi končuje.
V tistih časih je bilo izredno v modi smučanje, tako, kot je najbrž še danes. Svetovni pokal je bil v šestdesetih letih v izrazitem
vzponu, Killy je bil velik heroj prav v obdobju, preden smo začeli obiskovati gimnazijo, potem so bili tu njegovi nasledniki, zlasti
francoska smučarska šola (Jean Noel Augert, Patrick Russell ...). Vsi smo navijali za Francoze in bili proti Avstrijcem. Razen športa sta
me zanimala svetovna literatura in zgodovina. Pomembno je, da človek v tej starosti bere, potem si tudi marsikaj zapomni. Rad sem bral take
stvari, ki ustvarjajo fantazijo (Herodot, Plutarh, Voltaire). Imel sem srečo, ker na tej gimnaziji nisem doživel nobenih travm, ker
profesorji, s katerimi sem imel opravka, tudi niso bili znani po kakšnih hudih problemih, ki bi jih povzročali dijakom.
Spomnim se še ene družabnosti. Takrat so v teh avlah začeli prirejati plese. Popularna je bila "električarska" glasba, saj je bilo to
obdobje Beatlov. Plesi so bili dvakrat ali trikrat na leto, vsi so prišli in vse je bilo spontano, razpoloženje je bilo zelo lepo. Potem,
ko je prišla matura, pa se je bilo treba naučiti četvorke! To je bilo zelo zabavno. Takrat smo ostali prostovoljno po pouku in smo vadili
kar v razredu. Klopi smo porinili na stran in smo študirali četvorko ter se pri tem silno zabavali.
Sedaj živite v New Yorku, menda nekje v bližini župana. Kako se vozite na delo in kakšen je vaš vsakdanjik?
(Smeh.) Jaz sem veleposlanik in imam šoferja, ki me pelje na delo, palača Združenih narodov je namreč na območju med 42. in 45. ulico,
jaz stanujem na 85. ulici, prav tako na East Riverju. Če bi šli peš ob Eeast Riverju, je to tričetrt ure hoje. Takole se voziti je zelo
gosposko in po svoje udobno, je pa tako, da me takrat, ko me šofer pride iskat, kličejo tudi iz Ljubljane, potem pa je videti tako, da
berem jutranja tiskovna sporočila, se pogovarjam po telefonu in se peljem v pisarno, in tam se delo nadaljuje, pri čemer moram razložiti,
da se delovni dan začne že prej, približno ob pol sedmih zjutraj, ker je treba prebrati časopise in podobno, kar je treba resno spremljati,
potem se nadaljuje s pisarniškimi stvarmi nekje do desetih, nato so seveda sestanki. Ko smo bili v Varnostnem svetu, je bila na dnevnem
redu vsak dan podrobna obravnava evolucije ene do treh kriz in tekoče problematike. Popoldan in zvečer se pišejo poročila, hodi se na
sprejeme in večerje ... To traja ob delavnikih v poprečju dvanajst ur na dan. Ob sobotah ne delam. Takrat berem ali poslušam kakšno opero
po radiu. V nedeljo moram zopet prebirati stvari za naslednji teden.
Je pa seveda to zanimivo delo. Ne pritožujem se, da ne bi razumeli, da vam pripovedujem, kako to delo ni prijetno. Ne. To je zelo
zanimivo in po svoje tudi prijetno delo. In tudi ni brez privilegijev: veste, nima vsak šoferja. (Smeh)
Koliko imate časa za družino?
Imam hčer, ki je sedaj stara 19 let. V Ameriki se srednja šola konča bolj zgodaj, ker se tudi bolj zgodaj začne. Tako je ona zdaj na
kolidžu, ki je tudi v bistvu precej podoben gimnaziji. In ona me od časa do časa seznanja, kaj se dogaja, da nisem čisto neobveščen.
Najbolj zabavno je to, ko hči zdaj bere stvari, ki sem jih sam bral pred davnimi časi, pa se včasih o tem pogovarjava. Moja hči je "delala"
mednarodno maturo in njen sestavni del je bila tudi slovenščina. Kot družina smo veliko delali slovenščino, to je bilo zelo zanimivo. Moja
žena je imela na skrbi slovnico in stil, ker je lingvistka, jaz pa bolj literaturo. In je bilo zelo prijetno, ker je zelo dobro po 30 letih
zopet brati te stvari. Zdaj sem ugotovil, da je Voranc fantastičen pisatelj. Človek, ki ga bere tako, kot ga vi berete, ga razume do neke
mere, ker, prvič, vi nimate toliko življenjskih izkušenj, kot jih imam na primer jaz, in seveda tudi stvari ne vidite v tej celovitosti,
kot jih vidi 30 let starejši človek. Po drugi strani pa nimate časa za branje, ker najbrž morate veliko brati naenkrat. Če berete Voranca
pa pet drugih stvari in morate delati še matematiko in to in ono, potem se seveda človek ne more tako skoncentrirati.
Najbrž radi prihajate v Slovenijo.
V New Yorku sem že precej časa, tja sem odšel avgusta 1992. V povprečju sem nekako dvakrat na leto prihajal v Slovenijo, pri čemer v
zadnjem času nekoliko manj zaradi narave mojega dela. Ko pridem v Ljubljano, je to zame prijeten kraj, kjer ljudje gredo na pivo ... To je
tisto, kar vidite kot obiskovalec. Nasploh velja, da je veliko lepše priti v kateri koli kraj kot obiskovalec, potem vidite v glavnem
prijetnejše stvari, če pa ste stalni prebivalec, vidite tudi precej manj prijetnih stvari, tako da v tem svojem navdušenju ne bi rad šel
predaleč.
Imate stike z nekdanjimi sošolci?
Zelo malo, teh v zadnjih letih ni bilo. V intenzivnih stikih sem bil, ko se je pripravljala 25. obletnica mature in sem imel namen
priti, ampak potem so se stvari v New Yorku tako razvile, da nisem imel te možnosti, tako da sem zadnja leta izgubil praktično vse stike.
Prva leta po koncu gimnazije pa smo imeli zelo veliko stikov, imeli smo dve obletnici mature na leto. To je bilo seveda prvo leto. Tako smo
imeli eno obletnico septembra, eno pa junija, oziroma ena je bila jesenska, druga pa v spomladanskem obdobju. Zdelo se nam je, da moramo
imeti vsaj dve obletnici letno, ker enkrat na leto ni dovolj. Potem, čez kakšnih pet let, ko se ljudje pač posvetijo svojemu poklicu, se
razselijo in poročijo, in to in ono, je bilo teh možnosti konec. Zadnja leta se je stik izgubil, posebej še, ker le živim precej daleč, če
bi bil v Sloveniji, bi bila to druga zgodba.
Vemo, da ste pri delu ves čas zelo natančni.
V določeni meri človek mora biti natančen, mora biti discipliniran. Pri vseh vrstah intelektualnega dela, vključno z diplomatskim delom,
morate recimo disciplinirano uporabljati izraze. Ne moremo reči, da je vaša družina suverena nasproti sosednji družini, če hočete reči, da
sosednja družina nima pravice vstopiti v vaše stanovanje, ne da bi ji vi to dovolili. To morate drugače opisati.
Kako gledate na današnje politično stanje v Sloveniji in na našo zunanjo politiko? Kako ocenjujete odnos Slovenije do sveta, do
ostalih držav?
Mislim, da je Slovenija v svojem bistvu predvsem demokratična država, z vsemi dobrimi in slabimi stranmi. Demokracija je zelo pomembna
vrednota. Graditev zunanje politike pa je proces, ki traja veliko časa in zahteva veliko naporov. V demokraciji vedno prevladajo
notranjepolitični razmisleki.
Nnaša zunanja politika je še vedno precej omejena na bližnje okolje. Slovenci individualno veliko potujejo, poznajo kraje in se
zanimajo za to in ono. Ko pa gre za politično artikulacijo, tega ne vidimo. Zdi se mi, da je to slabo. Glede na to, kaj je in kakšne
interese ima, bi Slovenija v uveljavljanju svoje enakopravnosti do ostalih narodov morala pokazati večji interes za širše mednarodne
probleme. Tudi sam sem se veliko angažiral pri tem, da smo pripravili Slovenijo za vstop v Varnostni svet. Če bomo zunanjo politiko omejili
na odnose s sosedi in na vabila v evropske institucije, ostalo nas pa ne bo zanimalo, češ da smo za to premajhni, potem ne bomo cenjeni
niti pri sosedih niti pri evropskih institucijah. Pokazati moramo, da smo normalna družba, ki jo zanima vse tisto, kar zanima druge, in
človek, ki se ukvarja z diplomacijo, ima potem tudi priložnost to do neke mere tudi uresničevati.
Kakšna se vam zdi kultura političnega dialoga v svetu glede na Slovenijo?
V demokratičnem svetu je vedno prisotna določena količina iracionalnosti in, odvisno od kulturnega karakterja družb, tudi robustnosti.
Kolikor lahko sam vidim, se mi slovenska politična scena ne zdi posebno zaskrbljujoča. Raje bi videl, da bi bila drugačna kot je, da bi
bilo, bi rekel, malo manj prismojenosti. To bi bilo dobro. Vendarle pa je pomembno imeti pluralizem in različna mnenja ter legitimnost
različnih pogledov, zato je demokracijo pač treba plačati s potrpežljivostjo, si pa je treba zapomniti ravnanje političnih ljudi za čas
volitev in potem ravnati primerno. Mislim, da nimamo drugega vzorca.
Kdo pa so največje osebnosti, ki ste jih do sedaj srečali ?
Tu bi se omejil samo na enega človeka, in to na Nelsona Mandelo. On bi lahko bil človek stoletja. V tem času, ob koncu stoletja, je bila
njegova zgodovinska vloga premalo poudarjena. To je človek, s katerim se je res moč pogovarjati. Sicer je zelo star in utrujen, saj je v
življenju marsikaj prestal, ampak pogovarja se z vsemi. Nelson Mandela je naredil izjemno pomembno stvar za človeštvo, pokazal je, da lahko
človek, ki je preživel v zaporu 25 let, racionalno politično deluje, da je sposoben kompromisov, da je sposoben ravnati s smislom za
humor, da je sposoben ravnati sproščeno in da je sposoben oditi z oblasti. Veste, to se ne zgodi pogosto. In jaz sem si od vseh ljudi, ki
sem jih srečal, najbolj zapomnil njega, zdi se mi največji človek, ki sem ga imel priložnost srečati.
Sicer pa so mi všeč ljudje, ki so pogumni, ki si upajo povedati svoje mnenje, ki si upajo priti na dan z novimi idejami. V takem
pluralističnem kontekstu se morajo obnašati sproščeno in brez zamer. Seveda prihaja do konfliktov, do razhajanj, do tega in onega, dobro pa
je, če se iz vsega skupaj ne razvije sovraštvo.
