GORDANA WOZNIAK
UčILI SMO SE LETETI DRUGAčE
Kraj, kjer se lahko vzdignemo iz nevednosti, kjer lahko spoznamo, da smo rojeni za izvrstnost in bistroumnost in spretnost. Kraj, kjer
so nas sprejemali toplo. Kot ljudi, za katere so odgovorni: male ljudi, ki sicer morajo oddati eseje, morajo pridelati petdeset odstotkov
pri kontrolni nalogi in morajo dovolj uspešno spreminjati oksidacijska števila vanadija na laboratorijskih vajah, ampak ki morajo predvsem
vedeti ali vsaj slutiti, da je pot prava, da vodi k trajnim vrednotam, kot so izboljšanje, izpopolnjenje. Vedeti, da ima vsak pravico, in
da celo mora storiti na svoj način, da mora kljub skupnemu cilju ohraniti individualnost, saj je le takšna pot lahko srečna - konec koncev
ni treba, da bi v življenju ravno trpeli.
Občutek, da ljudem, celo takšnim, ki so zaradi svojega položaja zavzemali večjo stopnjo nadzora nad položajem, saj so nosili večjo
odgovornost - tudi zate, tudi zame - nikdar ni vseeno za odziv, ki ga bodo s svojim ravnanjem zbudili v tebi. Občutek, da istočasno z
vzgojo za nivo znanja, ki ga moramo doseči, poteka vzgoja v ljudi z dovolj veliko stopnjo zavedanja sveta okrog sebe, v ljudi z dovolj
visoko sposobnostjo sprejemanja signalov, da ima njihovo znanje širino, z dovolj veliko možnostjo filtracije, da se ne ustavljajo ob
nepomembnih dražljajih, in dovolj veliko sposobnost analiziranja, da lahko iz spleta preberejo bistvo, prepoznajo vzorec ...
Vendar ni bilo nikdar manj pomembno, da se je dalo zmeraj početi tisoč stvari, in morda je to dejstvo, zaradi česar se zdijo leta po
šoli nekako rutinska ... Kot bi bil ujet v kolesju časa, ki mu moraš slediti, čeprav niti ne veš zakaj, razen da je tako pač v navadi.
Nikdar kasneje se ni tako močno ponovil občutek, da živiš polno. Čeprav so bili pred teboj še horizonti neverjetnih razsežnosti - ves čas
je bil tvoj. Tudi če te tu in tam preganja kakšen rok za oddajo tisočbeseddopetkaprosim - zvečer je še gledališče in pevske vaje in
kreativno pisanje, in v četrtek čakajo osnovnošolski otroci pri socialnem delu, da naredimo skupaj naloge in da vsak posebej odrecitira
pesmico. Zdi se mi, da smo se bili prav zaradi občutka varnosti, ki smo ga imeli v šolskem okolju, sposobni ukvarjati s tako raznolikimi
stvarmi in bili s tem spodbujeni v višjo stopnjo razumevanja in občutenja sveta. Sveta, ki je bil takrat še velik in zunaj nas.
Zdaj smo v položaju, ko naj bi takšno okolje - čeprav naše delo ni take narave, da bi večino časa preživeli v neposrednem stiku z
ljudmi, na katere bi lahko vplivali ali bi celo morali vplivati - ustvarjali sami. Svet, kateremu je posvečena večina časa, je svet stvari
in zakonitosti, ki obstaja zunaj tebe in ki ga valovanje tvojih globin ne vznemirja veliko. Vendar obstaja razen prostora tesnega stika z
objektom, ki je ključna točka tvojega zanimanja, vedno tudi prostor, ki ga prenese izven vaju vajina vez. V njej je viden odsev tvojih
misli, ustvarjalnosti, moči razmišljanja. V njej je vidna želja po spoznanju, usmeritev v iskanje resnice, ki prinaša srečo in
izpolnjenost.
Razdeliti z drugimi, kar si našel ...
Pokazati obzorja, ki se širijo pred nami za nas vse ...
Pustiti za seboj pozitivno sled ...
Tudi če Jata meni drugače.
Gordana Wozniak
dijakinja II. gimnazije od 1989 do 1993
raziskovalka na Inštitutu za raziskavo krvi pri Kliničnem centru v Ljubljani, pripravlja magisterij
