ZVONKA ZUPANIč - SLAVEC
GAUDEAMUS 1977
Kako polna pričakovanj sem se vpisala na taborski "začarani grad"! Leto starejša sestra Jelka, ki mi je sicer skozi otroštvo utirala
pot, se je vpisala na pedagoško gimnazijo; prve korake sem torej morala storiti sama. Sledile so mi še tri sestre. Skupaj bi lahko zapisale
spomine na "šolo čez Dravo" za desetletje in pol (1973-87).
Prvi dan se nas je v učilnici 1.d nagnetlo kar 37! Skozi razredna vrata se je ponujal pogled na stopnišče in "stare bajte", ki so
ponosno hodile v višja nadstropja šole ter zbujale strahospoštovanje pri začetnikih. V družbi sošolcev z osnovne šole, Tatjane Čerin, Mete
Voglar in Tomaža Ovčaka se nisem počutila osamljeno. Zvedavo smo se spogledovali, se naklonjeno nasmihali drug drugemu in dočakali prihod
razredničarke. Bila je novopečena slavistka in rusistka prof. Bojana Samarin. V spominu mi je ostal njen iskreni nastop in misel, da bomo
lahko dobro sodelovali, le če bomo obojestransko hoteli. Kar strah me je bilo zanjo, vso drobno in nemočno; v razredu je namreč sedelo
okoli 20 fantov, ki so od zdravja in moči kar pokali. Čas je pokazal, da smo se lahko imeli bolj ali manj radi, kot so pač razredni
"faloti" diktirali. Po tretjinskem osipu je potekalo sodelovanje dobro.
V gimnazijo smo prišli, ko sta si predvojaška vzgoja in samoupravljanje šele dobro utirala pot, o računalništvu pa še ni bilo ne duha ne
sluha. Tudi naravoslovnih taborov in drugih izvenšolskih oblik izobraževanja - z izjemo športnih dni - še ni bilo veliko. V razredu smo
bili kot veliki razposajeni otroci, smejali smo se lastnim in tujim napakam, tudi učitelji niso bili izvzeti. Kar trajalo je, preden se je
fantovska (beri razgrajaška) d paralelka zavedla, da na Gimnazijo Miloša Zidanška hodimo zares. In mene so izbrali za predsednico razreda!
Kolikokrat sem morala razred opravičevati, koliko "moralk" smo imeli!
Prvo streznitev nam je pripravil karakterni profesor matematike Anton Podvršnik. Po začetnem seznanjanju smo pisali pregledno nalogo čez
osnovnošolsko matematiko. Še sedaj ga slišim, kako se je nad našim neznanjem iskreno zgrozil s patetično izgovorjenimi besedami:
"Tovarišija, šibki ste!" Profesor Podvršnik je skozi štiri leta iz ure v uro dokazoval, kako resno in pošteno hoče opravljati svoje delo.
Veliko nas je naučil, matematike in življenjskega poštenja. Na maturitetnem slovesu smo mu hvaležno peli: "Naš Tonček je sonček, naš Tonček
je zlat ..."
Zgodovino nas je učila prof. Marija Kuster, razgledana in vedno pripravljena na ure. Sošolci so občudovali urejenost prof. Kusterjeve,
njeno frizuro, pa tudi garderobo. Sprva smo bili vsi v haljah. Da bomo enaki. Profesorji in dijaki. In polovico gimnazije smo jih nosili,
nato pa tudi ni bilo vsem všeč, da so nekatere halje nestandardne, modnih krojev in barvite ... Tudi s copati je bilo podobno. Puščali smo
jih v šolskih omaricah, pa so te naslednji dan čakali, ali ne. Nato smo obuli, kar nam je prišlo pod roke. Nekoč je prof. Malekova
nadomeščala našo razredničarko pri uri slovenščine. Sprehodila se je po razredu in vprašala: "Koliko različnih band pa je v vašem razredu?"
Debelo smo se spogledali in nam je kmalu zaupala, da ima komajda kdo po dva enaka copata.
Štiri leta so minila - kot pač vse lepe stvari - prehitro. Kaj bi danes dala za dnevnik iz tistega časa! Koliko detajlov se je zgubilo,
koliko slik zameglilo, koliko vedrega, humornega, lepega zatonilo v pozabo. Zato je ta prikaz lapidaren, narejen z nekaj grobimi potezami.
Tisoče najintimnejših doživetij, srčnih stvari in vsega tistega, kar se je dogajalo med gimnazijskimi odmori, na naših plesih in
praznovanjih in ne bi hoteli nikoli pozabiti, pa tako ne sodi sem. Obogatilo nas je za vse življenje, Meti in Goranu celo ustvarilo srečen
dom in družino, iz večine nas pa ob bogatem predznanju za univerzitetni študij razvilo osveščene in pokončne ljudi, vredne zaupanja družbe.
Zvonka Zupanič Slavec
dijakinja II. gimnazije od 1973 do 1977
predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani
